Violino ste začeli igrati že zelo zgodaj. Ste si takrat že predstavljali, da bo glasba postala vaše poslanstvo, ali pa ste jo doživljali zgolj kot otroško očaranost, ki vas je postopoma povsem prevzela?

Vedno sem vedel, da bosta violina in glasba moje življenje, saj je bilo tako že od vsega začetka. Odraščal sem v družini glasbenikov. Oče je bil oboist, mama pa zborovodkinja, tako da sem hodil na očetove vaje z orkestrom in mamine z zborom. Pravzaprav nisem poznal ničesar drugega. Glasba je bila vedno moje življenje in te odločitve nisem nikoli obžaloval. 

Kaj je bilo pri učenju dirigiranja najtežje in kako se razlikuje povezava dirigenta z orkestrom od solo nastopa?

V resnici nikoli nisem povsem prenehal igrati, vendar sem potreboval nekaj časa za učenje dirigiranja, zato sem naredil premor v svojem urniku za violino. To je bila zelo zanimiva življenjska izkušnja, saj sem se želel naučiti dirigirati velike simfonije, kot so tiste Brahmsa, Čajkovskega, Brucknerja in Mahlerja – in seveda Beethovna. Poleg tega sem imel nekaj fantastičnih učiteljev. Eden je bil moj pianist Vag Papian, ki se je učil na šoli Ilje Musina v Sankt Peterburgu, drugi učitelj, Jurij Simonov, pa je prav tako iz Rusije, in sicer iz šole Rabinoviča, ki temelji na Čajkovskem. Obe šoli sta mi dali dragocena orodja za učenje dirigiranja, saj gre v resnici za govorico telesa, pri kateri telo uporabljaš kot instrument za igranje orkestra.

Perspektiva dirigenta je nedvomno obogatila vaše razumevanje glasbe. Kako se to odraža v vašem igranju violine? Bi rekli, da se je vaša glasbena identiteta spremenila in da ste se k violini vrnili z novim pristopom?

To mi je pomagalo razumeti velike koncerte, kot so Brahmsovi, Sibeliusovi in Beethovnovi, in nanje gledati iz perspektive dirigenta. Če se teh koncertov lotiš in jih interpretiraš le kot solist, ti to ne omogoči celovitega pogleda. Razumeti je treba partituro, to pa je zares mogoče šele takrat, ko delo doživiš kot dirigent.

Ko izvajam dela Brahmsa, Beethovna in drugih, imam zato zdaj popolnejše in bogatejše razumevanje tega, kar počnem, in seveda razumem tudi jezik dirigenta, kar prav tako pomaga.

Za vas je violinski lok naravno podaljšanje roke, violina pa odsev vašega notranjega sveta. To sporočilo prenašate tudi na svoje učence. Kaj želite, da razumejo o tej povezanosti? Je ta harmonija telesa in duha postala tudi vodilo v vašem vsakdanjem življenju?

Da, in mislim, da mi je glasba pomagala postati boljši človek, boljša oseba. Kajti ideali in standardi v glasbi so zelo visoki. Če želiš na primer igrati Mozarta, moraš svojo dušo resnično dvigniti na raven njegove glasbe. Sicer boš vedno neuspešen.

Svojo osebnost moraš prilagoditi velikim skladbam, zato je moje vsakdanje življenje v veliki meri odraz tega, kar sem počel na odru in kar bom na njem še počel, ter tega, kar igram. Mislim, da so veliki življenjski ideali, ki jih je zagovarjal Beethoven, kot so ljubezen, spoštovanje in bratstvo, tudi vodilo za vse nas glasbenike. Hkrati pa so to univerzalna načela. 

Pridite tja, kjer bo zazvenela violina Maksima Vengerova — 9. september v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. 

Vstopnice za prireditve 73. Ljubljana Festivala so na voljo na spletni strani ljubljanafestival.si, pri blagajni Križank, na Petrolovih bencinskih servisih ter drugih Eventimovih prodajnih mestih.