Od Čardaša do Valčka

Budimpeški romski simfonični orkester je priznana zasedba tako na domačem Madžarskem kot tudi v tujini. Njegov ugled potrjujejo uvrstitev v ti. nevidni muzej madžarskega duha, status nacionalne nesnovne kulturne dediščine in ne nazadnje vpis v Guinnessovo knjigo rekordov kot največji romski orkester na svetu. Čeprav mineva štirideset let od prvih koncertov Budimpeškega romskega simfoničnega orkestra, ki je bil ustanovljen ob smrti romskega »kralja violine« Sándorja Járóke, pa zasedba nikakor ni zazrta zgolj v preteklost, saj njeno poslanstvo temelji na medgeneracijskem prenašanju in obujanju značilnih načinov muziciranja po zgledu romskih običajev. S tem pa tudi zagotavlja kontinuiteto romskega glasbenega snovanja ter izvajanja temperamentne, pogosto plesne in ritmično poudarjene, vsekakor pa virtuozne glasbe v simfoničnem mediju na kar najvišji ravni. Kot priča spored avgustovskega koncerta v Ljubljani, temelji umetniška dejavnost orkestra na ohranjanju romske glasbene tradicije, ki jo uspešno prepleta z ljudsko pesmijo in evropsko glasbeno zapuščino. Prav velika skladateljska imena minulih stoletij – denimo Franz Liszt, Béla Bartók, Johannes Brahms, Georges Bizet, Peter Iljič Čajkovski, Zoltán Kodály, pa celotna dinastija Strauss – so namreč v svoje stvaritve pogosto vključevala glasbeni idiom, za katerega so verjeli, da sovpada z melosom tega nomadskega ljudstva.