XXIX. Mednarodna likovna kolonija

Zadnja leta opažam, da se vedno manj uporablja pojem multikulturalizem ali pa se o njem sploh ne govori. In vendar je bila ta beseda še pred kratkim na jeziku vseh, od politikov, novinarjev do ljudi, ki multikulturalizem resnično živijo. Kaj se je torej zgodilo, da smo se začeli izogibati tega pojma in načina sožitja ter oddaljevati od njiju? Angela Merkel je leta 2010 resignirano izjavila, da so poskusi ustvarjanja multikulturne družbe v Nemčiji "klavrno in popolnoma propadli". Poudarila je, da koncept "multikulti", po katerem ljudje različnih kultur živijo srečno drug ob drugem, ne deluje, in pozvala k večji integraciji priseljencev. Njena izjava je pomenila pomemben premik v nemški oziroma evropski politiki.

Danes se svet na žalost obrača k sovranizmu oziroma zapiranju v lastni svet. Za likovno umetnost pa je to nekaj popolnoma nepredstavljivega. Ta je skozi zgodovino svoje vidno in notranje sporočilo plemenitila in bogatila predvsem s prepletanjem različnih kultur, kajti brez njih bi bila bera likovne umetnosti bistveno bolj bleda. Ne predstavljam si, kakšni bi bili svetovni muzeji in galerije, če bi iz njih odvzeli umetnine, ki niso odsev večkulturnosti. V umetnosti je multikulturnost »conditio sine qua non« in brez nje globine in prave sporočilnosti ni. Dokazov za to ima vsak posameznik nešteto.

Ko slišim na primer koga govoriti o polinezijskih otokih, vidim Gauguinove slike s Tahitija, torej skozi oči Francoza, ne Polinezijca. Obožujem Benetke, predvsem ko sonce prodira skozi meglice, ki se dvigajo iz lagune. Vendar ni po mojem mnenju še nihče – ne Benečan ne katerikoli Italijan– takega prizora tako doživeto predstavil kot Anglež William Turner. Ob teh njegovih slikah, ki so skoraj abstraktne, vsaj jaz začutim, da mi posredujejo tako imenovani »sapore di sale«.

Kaj predstavlja in resnično pomeni multikulturalizem? Že samo mi, ki na primer živimo na dvojezičnem obmejnem območju, mogoče o tem vemo malce več. Zelo poetično zveni pogosto uporabljena fraza, da ljudje, ki živimo ob meji, nosimo v svoji duši brezmejnost. Sicer se lepo sliši, vendar je v resnici sobivanje le proces, ki ga je treba nenehno negovati in predvsem sprejemati. Ta proces ti je seveda malenkost bližji, če dnevno uporabljaš jezika dveh različnih kultur in imaš že od otroških let prijatelje obeh ali več kultur. Vendar pa nam prav umetnost s sicer svojim izključno estetskim jezikom vedno znova vrača nešteto zgodb, nad katerimi bi se morali vsi zamisliti. Živimo namreč v času naraščajočega rasizma, ki zastruplja vse od družbenih omrežij do ambientov vzgojnih in javnih prostorov ter prinaša nasilje. Prepričan sem, da lahko ta civilizacijski kolaps preprečita samo sobivanje in kultura v vseh svojih oblikah. Prav umetnost pa je tista, ki je nekakšen humus, iz katerega vzklije kultura multikulturalizma. Dovolj je na primer že malo opazovati vedenje obiskovalcev umetniških del v muzeju ali galeriji. Složno in poglobljeno se prepuščajo impulzom, ki jih umetnost emanira. Med njimi ni ne duha ne sluha o nestrpnosti, rasizmu ali šovinizmu, pa čeprav so različnih ras, kultur in nacionalnosti.

Za slikarje je bilo večkulturno druženje že od nekdaj zelo pomembno. Ravno tako vsebino pa omogoča tudi vsakoletna poletna Mednarodna likovna kolonija v ljubljanskih Križankah. Prav Ljubljana Festival letos že devetindvajsetič nudi vizualnim umetnikom v tem intenzivnem ustvarjalnem svetu, v katerem se prepletajo vse umetniške zvrsti, da ustvarjajo v ozračju sinergije in prepletanju medkulturnih in medosebnih izkušenj. Mesto Ljubljana ni namreč samo zelena prestolnica, ampak že kar nekaj časa intenzivno oblikuje tudi svojo kulturno vsebino in podobo s precejšnjimi vlaganji v kulturo. V organizaciji Festivala Ljubljana tako osmim slikarjem – domačim in tujim iz različnih držav – ponuja možnost, da en teden kot gostje združujejo svet glasbenih impulzov, ki jim jih nudijo večerne koncertne prireditve, in jih prepletejo s svojim svetom likovnega ustvarjanja.

Letos bodo tega druženja deležni umetnice in umetniki iz Japonske, Belgije, Bolgarije, Severne Makedonije in Republike Kitajske ter seveda nekaj umetnikov iz Slovenije. Znova se nam bo pridružil znani multimedijski umetnik Lado Jakša in nas spremljal ves teden. Likovna kolonija se sklene z odprtjem razstave ustvarjenih del v Viteški dvorani ljubljanskih Križank. Ob tej priložnosti nam bo Lado Jakša skozi svoj umetniški pogled pripravil multimedijsko glasbeno-vizualno predstavitev dela in procesa ustvarjanja sodelujočih umetnikov.

Sodelujočim želim prijetno druženje v Ljubljani, predvsem pa uspešno ustvarjanje,

Tomo Vran
Selektor