Mahler v Ljubljani

Otvoritev festivalskega poletja 2010

Festival Ljubljana 2010

Otvoritveni koncert je posvečen 150. obletnici rojstva Gustava Mahlerja, ki je deloval v Ljubljani v sezoni 1881/1882.

Solisti: Sabina Cvilak, Martina Gojčeta Silić
Orkester Slovenske filharmonije
Slovenski komorni zbor
Zborovodkinja: Martina Batič

Zbor Consortium musicum 
Zborovodja: Gregor Klančič

Orkester Slovenske vojske

Dirigent: Emmanuel Villaume

Festival Ljubljana v sodelovanju s Slovensko filharmonijo in Evropskim dnevom festivalov.

Na sporedu:
Gustav Mahler: Simfonija št. 2 v c-molu »Vstajenje«

Allegro maestoso: Mit durchaus ernstem und feierlichem Ausdruck  (Vseskozi z resnim in slovesnim izrazom)  / With a serious and solemn expression throughout
Andante moderato: Sehr gemächlich.Nie eilen (Zelo zložno) / Very moderate – Never rushing
In ruhig fließender Bewegung (V mirno tekočem gibanju) / Calmly flowing) –
Urlicht: Sehr feierkuch, aber schlicht (Choralmäßig) (Praluč: Zelo slovesno, toda preprosto,  kot koral) /  Very solemn but simple, like a chorale –
Im Tempo des Scherzo: Wild herausfahrend (V  tempu scherza, divje naraščajoče) / In the same tempo as the Scherzo: in a wild outburst - Langsam (Počasi) / Slow –
Allegro energico – Langsam


V letošnjem letu praznujemo stopetdeseto obletnico rojstva Gustava Mahlerja (1860–1911), avstrijskega skladatelja in dirigenta, ki se je s svojo ustvarjalnostjo zapisal med klasike 20. stoletja. Med letoma 1881 in 1882, torej le eno sezono, je Mahler deloval kot dirigent Deželnega gledališča v Ljubljani. Čeprav je bila Ljubljana eno od številnih postajališč na njegovi bleščeči dirigentski poti, je bil skladateljev prispevek k razvoju operne reprodukcije na Slovenskem po ohranjenih poročil sodeč očiten. Po številnih dirigentskih službah v raznih evropskih opernih hišah je Mahler leta 1897 končno pristal na uglednem mestu direktorja dunajske dvorne opere, tam pa je ustvaril eno največjih dirigentskih karier. Vendar  pa njegova dela takrat niso bila deležna takšnega spoštovanja. Kritika jim je očitala pretirano dolžino, zapletenost in nerazumljivost. Tudi Druga simfonija ni bila izjema na tej trnovi poti. Lahko bi celo rekli, da je odprla in poglobila prepad med skladateljem in takratno publiko.

Leta 1888, pet mesecev potem  ko je končal  prvo simfonijo, je napisal obsežni simfonični stavek v c-molu, imenovan Totenfeier (pogrebni obred). Čeprav je imel prvotno v mislih simfonično pesnitev, je delo pozneje 'preinterpretiral' v prvi stavek Druge simfonije.

Močno dramatični in glasbeno drzni prvi stavek je pogrebni obred mrtvemu junaku, ki ga je Mahler poveličal že v Prvi simfoniji. Totenfeier je razumel kot 'ekspozicijo' celotnega dela. Mračna prva in hrepeneča druga tema sta osnova dolgi izpeljavi; v njej  ju Mahler stopnjuje in precej spreminja. Prvemu stavku sledita dva intermezza. Prvi, Andante moderato (drugi stavek), prinaša prijeten, čustveno poudarjen spomin na pretekle čase iz oddaljene mladosti. Preprosto, igrivo in prijazno gibanje ljudskega plesa ländlerja vznemirjata dva vstopa nespokojnega Tria. Drugi intermezzo (tretji stavek), ki je po naravi scherzo, prevzema skladateljevo v simfonizirano različico prirejeno uglasbitev pesmi Pridiga Antona Padovanskega ribam (Des Antonius von Padua Fischpredigt), pesmi iz Mahlerjevega dela Dečkov čudežni rog (Des Knaben Wunderhorn). Ta v značilnem skladateljevem slogu prinaša mešanico groteske, pesimizma, humorja in tragedije. Četrti stavek,  Urlicht (Praluč),  je duhovni obrat od  porogljivega scherza; je subtilna himna najgloblji lepoti, odmik v sfere zamaknjenosti. Solistični glas zapoje slovesni koral, ki izraža nedolžno vero mladosti, otroka, ki »si predstavlja, da je v nebesih«.

Navdih za sklepni, »odrešitveni« stavek simfonije je po številnih neuspelih poskusih Mahler dobil na pogrebu Hansa von Büllova: »Moje misli, namenjene mrtvemu, so bile precej v duhu dela, ki sem ga skušal končati. Kar na lepem pa je zbor ob spremljavi orgel zapel koral [Friedricha Gottlieba] Klopstocka Auferstehen [Vstajenje]. Kot da bi me udarila strela, mi je naenkrat postalo vse kristalno jasno.« Velikopotezni finale je tako rekoč simfonična kantata za soliste, zbor in orkester, v kateri gre razvoj od napetosti k umiritvi razlagati s pripovedjo o apokalipsi in odrešitvi, ki sledi. Orjaški zbor, ki 'od nikoder' zapoje a cappella koral Vstal boš, vstal  razodeva Mahlerjevo vero v posmrtno življenje. Ta se individualizira v močno intenzivirani glasbeni govorici skladateljevih verzov, njegovega lastnega upanja v odrešitev.

Katarina B. Hočevar

ŽIVLJENJEPISI:

Mariborčanka Sabina Cvilak je študirala petje pri prof. Annemarie Zeller na Visoki šoli za glasbo v Gradcu. Je dobitnica nagrade na državnem tekmovanju mladih glasbenikov v Ljubljani (1996), bila je finalistka tekmovanja Ondine Otte v Mariboru (1999), prejela pa je tudi posebno nagrado na tekmovanju Feruccia Tagliavinija (2000). Leta 2009 je dobila  nagrado Prešernovega sklada in  bila izbrana za najkulturnico Maribora. Leta 2004 je debitirala v operah v Hamburgu (Liù), Helsinkih in Trstu (Micaela), na festivalu v Savonlinni in festivalu Wiener Klangbogen. Leta 2004 je prejela Karajanovo štipendijo, v sezoni 2004/2005 pa je postala članica Dunajske državne opere. V Lillu je pela v Haydnovem Stvarjenju, nastopila je na festivalih Dunajski slavnostni tedni (Wiener Festwochen) in v mestu Aix en Provence, dirigent Marek Janowski pa jo je angažiral za nastopa v Monte Carlu in Frankfurtu. V sezoni 2007/2008 je doživela zmagoslavje kot Mimi v operi v Washingtonu, kamor jo je povabil Plácido Domingo in kjer je z velikim uspehom nastopila v vlogah Liù  in Micaele. Sezono 2010 je začela z debijem v vlogi Desdemone v Othellu v operi v Palm Beachu in v vlogi Marženke v Prodani nevesti v operi v Valencii.

Uspešna je tudi kot koncertna pevka. Njen »oratorijski« repertoar obsega: Bachov Pasijon po Janezu, Pasijon po Mateju, Magnificat, Mendelssohnove  in Händlove oratorije, Mozartove, Schubertove, Haydnove maše, Brahmsov Requiem ... Poslušamo pa jo lahko tudi kot  interpretko samospevov. Marca 2008  je nastopila s Slovensko filharmonijo v Mahlerjevi 2. simfoniji v Bruslju,  pela je v Brahmsovem Requiemu na abonmajskem koncertu Slovenske  filharmonije in na številnih koncertih.

Mezzosopranistka Martina Gojčeta Silić je docentka na oddelku za petje na Akademiji za glasbo v Zagrebu. Kot operna solistka je bila angažirana v številnih vlogah, med temi so v ospredju vloga Santuzze v operi Cavalleria rusticana, Donne Elvire v operi Don Giovanni, Fenene v operi Nabucco, Marfe v Hovanščini, Olge v operi Jevgenij Onjegin, Dome v operi Ero z onega sveta. Osrednji del njene umetniške ustvarjalnosti pa zavzemajo koncerti. Redno sodeluje z Zagrebško filharmonijo, Simfoničnim orkestrom HRT, Hrvaškim komornim orkestrom, Varaždinskim komornim orkestrom, in sicer pri izvedbi del Verdija, Mozarta, Bacha, Pergolesija, Vivaldija, Donizzetija, Rossinija, Schuberta, Janačka, Papandopula.

Mezzosopranistka Martina Gojčeta Silić je izdala tudi nekaj CD-jev, med njimi je treba posebej omeniti delo  Das Buch der hängenden Garden Arnolda Schoenberga, Pergolesijevo Stabat mater z Dunjo Vejzović, Papandopulovo Hrvaško mašo. Prav za posnetek Papandopulovega dela je dobila najvišje hrvaško priznanje za glasbeno diskografijo, nagrado  Porin.

Dirigent Emmanuel Villaume (rojen leta 1964 v Strasbourgu) je študiral na konservatoriju v Strasbourgu, potem pa muzikologijo, literaturo, filozofijo in dramske umetnosti v Parizu. Najprej je bil dramaturg v strasbourški operi, Spiros Argiris ga je angažiral kot dirigenta na Festivalu dveh svetov v Spoletu. Zdaj že devet let vodi operni in koncertni program ameriškega dela festivala. V tem času je v okviru te prireditve vodil številne koncerte in operne predstave, med drugim cikel Mahlerjevih simfonij ter opere Manon Lescaut, Leteči Holandec, Ariadna na Naxosu in Don Giovanni. Dirigira orkestrom, kot so Simfonični orkester iz Montreala, Simfonični orkester iz Minesotte in Bostonski simfonični orkester ter Simfonični orkester Münchenskega radia. Kot operni dirigent med drugim vodi predstave v Metropolitanski operi, Gledališču La Fenice v Benetkah in Kraljevi operi Covent Garden. Emmanuel Villaume je  od jeseni leta 2008 šef dirigent Orkestra Slovenske filharmonije.

Orkester Slovenske filharmonije je naslednik častitljivih glasbenih ustanov, kot so Academia philharmonicorum (1701), Filharmonična družba (1794) ter prva Slovenska filharmonija (1908–1913). Med uglednimi častnimi člani Slovenske filharmonije in njenih predhodnic naj omenimo Josefa Haydna, Ludwiga van Beethovna, Nicolòja Paganinija, Johannesa Brahmsa in Carlosa Kleiberja. Po vnovični ustanovitvi leta 1947 so orkester vodili priznani domači dirigenti, med njimi Bogo Leskovic, Samo Hubad, Lovro Matačić, Oskar Danon, Anton Kolar, Uroš Lajovic, Milan Horvat ter Marko Letonja. Januarja 2005 je vodstvo orkestra prevzel prvi tuji šef dirigent, George Pehlivanian, od leta 2008 je šef dirigent orkestra Emmanuel Villaume. Svoj sloves je orkester potrdil na številnih gostovanjih v Evropi in Združenih državah Amerike ter na Japonskem, predstavil pa se je tudi na uglednih mednarodnih festivalih. Med njegove goste se uvrščajo vrhunska glasbena imena – dirigenti Riccardo Muti, Zubin Mehta, Dmitrij Kitajenko, Leopold Hager, Serge Baudo ter izjemni domači in tuji solisti, Marjana Lipovšek, Dubravka Tomšič Srebotnjak, Irena Grafenauer, Yehudi Menuhin, David Ojstrah, Mstislav Rostropovič, Arturo Benedetti Michelangeli, Svjatoslav Richter, Gidon Kremer, Luciano Pavarotti, Sarah Chang … Nepozabne vtise je zapustil koncert leta 1997, ki ga je vodil maestro Carlos Kleiber. Orkester že vrsto koncertnih sezon prireja po 36 abonmajskih koncertov v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, številne priložnostne koncerte ter matineje za mlade poslušalce. Koncertna dejavnost orkestra je zabeležena na več kot 40 zgoščenkah.

Slovenski komorni zbor je bil kot profesionalni pevski zbor v Sloveniji ustanovljen leta 1991 na pobudo dr. Mirka Cudermana, ki je vse do letošnje sezone 2009/2010 deloval tudi kot njegov umetniški vodja. Zbor od leta 1998 deluje kot samostojna organizacijska enota Slovenske filharmonije. V koncertni sezoni ima povprečno po 35 nastopov. Slovenski komorni zbor je nastopil pod vodstvom številnih  domačih  in tudi  v svetu  priznanih dirigentov (E. Ericsson, T. Kaljuste, R. Muti,  H. Haenchen …). Veliko snema za arhiv RTV Slovenija ter zagrebško koncertno direkcijo. Izdal je tudi veliko plošč, med drugim tudi 30 zgoščenk s slovensko sakralno glasbo z naslovom Musica Sacra Slovenica. Zbor se je predstavil že na evropskih festivalih, leta 1995 tudi na Evropskem simpoziju za zborovsko glasbo v Ljubljani in leta 2000 pri projektu »Mahler - Dunaj - Amsterdam« v Amsterdamu in Utrechtu.

Zbor Consortium musicum je bil ustanovljen 1968. leta, ustanovil pa ga je dr. Mirko Cuderman, in sicer zato, da bi se posvetil predvsem vokalno-instrumentalni glasbi. Ob številnih mojstrovinah železnega repertoarja je predstavil obsežen del glasbene zakladnice. Zbor je veliko gostoval, pa tudi snemal. Poleg posnetkov koncertov za radijski arhiv ima Consortium musicum tudi 15 gramofonskih plošč in 7 kaset v obsežnem nizu Musica Sacra Slovenica.

Zbor je za svoje delo prejel tudi Gallusovo plaketo, najvišje priznanje Zveze kulturnih organizacij Slovenije, in Župančičevo nagrado, ki jo za umetniške dosežke podeljuje mesto Ljubljana. Od leta 1991 uspešno sodeluje s profesionalnim Slovenskim komornim zborom, in sicer v projektih, ki zahtevajo velik oratorijski zbor.

Orkester Slovenske vojske je bil ustanovljen aprila 1996, sestavljajo pa ga predvsem diplomanti Akademije za glasbo v Ljubljani. Od skromnih začetkov je orkester prerasel v ansambel, ki ga poznajo v Sloveniji, vabijo pa ga tudi na številne koncerte ter festivale po Evropi. Orkester je imel v štirinajstih letih delovanja več kot 50 nastopov v enajstih evropskih državah in več kot 1700 nastopov v Sloveniji, to pa je temelj za prepoznavnost orkestra ter Slovenske vojske in države Slovenije. Orkester se lahko pohvali tudi z drugimi uspehi, s številnimi televizijskimi in radijskimi posnetki za RTV Slovenija, precej oddaj pa je nastalo tudi v okviru tujih radijskih in televizijskih hiš.