XIII. mednarodna likovna kolonija

Festival Ljubljana 2010

Selektor : Tomo Vran
Udeleženci: Borut Berič, Denise Kokalj, Sladžana Mitrović, Andreja Modrin-Švab (Slovenija), Patricia Bennett (Irska), Ivan Nedyalkov Denchev (Bolgarija), Lisa Castellani (Italija), Jean Karl Izzo (Malta)

Razstava bo na ogled do 31. avgusta 2010 v Palaciju na Ljubjanskem gradu.

Stalna zbirka Festivala Ljubljana, ki je rezultat dosedanjih dvanajstih Mednarodnih likovnih delavnic, obsega že prek 120 likovnih del. Ustvarilo jo je 48 slovenskih in 48 tujih vizualnih umetnikov. Zbirka je v bistvu kronika dvanajstih poletij v Ljubljani in kronika inspiracij in emocij umetnikov v zadnjih dvanajstih letih festivalskega dogajanja v Ljubljani. Med vsemi likovnimi delavnicami, ki se v poletnem času dogajajo po Evropi, pa je značilnost Mednarodne likovne delavnica Festivala Ljubljana prav njena umestitev, saj je aktualno urbana. Dogaja se v središču prestolnice, v času, ko mesto dobesedno diha raznovrstne umetniške kreacije. Vizualni umetniki – vsakoletni povabljenci, večinoma ustvarjajo v atmosferi Križank.Tam jim navdih ponudijo orkestralne melodije večernih koncertov, gledaliških spektaklov ter večernih druženj ob Ljubljanici. Vizualna umetnost in vizualna kultura nista samo refleksiji zunanjega sveta, prav tako nista samo odraz notranjega, duhovnega sveta emotivne percepcije, temveč tudi instrument, ki svet interpretira z govorico in z jezikom, ki ga vidimo. Jeziki ustvarjanja, ki ga različne umetniške zvrsti uporabljajo, se namreč pogosto prepletajo, so si naklonjeni, med njimi se ustvarjajo določene sinergije. Pri tem ne mislim samo na tisti splošni jezik z izrazi, ko glasbeniki na primer govorijo o barvi, slikarji o tonih, pisatelji in skladatelji o skicah in podobno. Ko zaslišimo besedo jezik, imamo večinoma v mislih jezik komuniciranja, torej jezik govora ali pisanja oziroma tisti jezik, ki je osnova vse književnosti, poezije in dramske umetnosti. Obstajajo pa seveda tudi drugi jeziki. Jeziki, ki jih slišimo, jeziki, ki jih vidimo, jeziki, katerih vibracije mogoče samo začutimo v zraku, prav te pa predstavljajo tisto sinergijo, ko se najsubtilnejši drobci spektra želja, podob in spominov združijo v atmosferi nekega prostora. Tak dogodek je spontan in ga ne moremo vnaprej predvideti ali programirati, vemo le, da je pogoj, da se to zgodi, sočasnost dogajanja več zvrsti umetniškega izražanja. Prav to pa se v poletnih mesecih zelo pogosto dogaja v ambientu ljubljanskih Križank, kjer je zaradi obilice glasbe, barve, gibov in besed, zrak naelektren s pozitivno ustvarjalno energijo in vse, ki sodelujejo, oplaja. Vsakega senzibilnega ustvarjalca, ki se ji prepusti, zapelje in potegne v svoj vrtinec, predvsem slikarji pa smo za take trenutke še posebej občutljivi, saj nas naša zmožnost za urejeno osredotočenje vizualne imaginacije prav sili v percepcijo kozmičnih drobcev dogajanja okrog nas, ki nam omogočajo prehod na novo raven zavesti, na kateri sanje začnejo prehajati v novo jasnino vida. Slikarska dela, ki tako nastanejo, so zato velikokrat izjemno kvalitetna.

 Tomo Vran, selektor