Martin Stadtfeld, klavir

Festival Ljubljana 2010

Na sporedu:

Wolfgang Amadeus Mozart: Sonata v  C-Duru KV 279
Allegro
Andante
Allegro

Alban Berg: Sonate op. 1

Johann Sebastian Bach: Angleška suita št.4 v  F-Duru BWV 809 /
Preludij
Allemande
Courante
Sarabande
Menuet I in II
Gigue
 
***

Richard Wagner: Uvertura  „Tannhäuser“ (obdelava: Franz Liszt)

Franz Liszt: Variacije  na Bachov motiv

Richard Wagner: Izoldina smrt / The Death of Isolde (obdelava  / arrangement: Franz Liszt) 

Vzor za sonato Mozartovega časa je bila dvo- do tristavčna kompozicija, ki naj bi  odsevala občutke brez pomoči besed, kajti »sonata je lahko skladateljev monolog, v katerem s toni izraža žalost, tožbe, bolečino, nežnost ali pa zadovoljstvo in veselje«, pravi Abraham Peter Schulz v 'Splošni teoriji lepih umetnosti' Johanna Georga Sulzerja.

Za Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756–1791) je bil ideal kot urezan: ne nazadnje – komponiral je v glavi, ko pa je kompozicija dozorela, jo je 'samo vrgel' na papir. Za tak način ustvarjanja pa je potreboval natančno shemo z natančnimi zakonitostmi – tri stavke: Allegro, prvi hitri sonatni, počasni drugi v navadno tridelni pesemski obliki in hitri finale v obliki rondoja ali sonatnega stavka.

Sonato v C-duru, KV 279,  je zložil kot prvo v nizu skupno šestih (C-dur, F-dur, B-dur, Es-dur in G-dur, D-dur) leta 1774 v Salzburgu. Zgled je bilo prav tako šest Haydnovih sonat, nastalih leto poprej, vzrok pa Mozartova pot oziroma naročilo iz Münchna za komično opero (La finta giardiniera). Skladatelj je namreč obisk na Bavarskem izkoristil tudi za turnejo – finančna sredstva so bila vendar vedno dobrodošla – na kateri je sonate igral: na zgražanje občinstva – ne na pamet. 

Arnold Schönberg, ikona modernega v glasbi, je enega svojih najpomembnejših učencev opisal kot zelo nadarjenega in pridnega, vendar nesposobnega za kar koli drugega kot komponiranje samospevov. A  Alban Berg (1885–1935) je v letih 'vajeništva'  (1904–1911) začetniško okorelost postavil na glavo, tudi zato, ker ga je mojster metodično usmerjal v komponiranje instrumentalnih tem in instrumentalnega stavka. Napisal je 'na tone' menuetov, scherzev, impromptujev in drugih miniatur, poleg teh pa tudi osnutke za kar pet sonat za klavir: iz vseh odseva spreminjanje glasbenega jezika od nekdanjega, sorodnega z romantičnim in neoromantičnim, pa do Schönbergovih idealov. Sad je bila enostavčna  Sonata,  op. 1, nastala na Dunaju, leta 1908 – spričevalo, ki je kazalo, kaj in koliko se je naučil od učitelja in njegove glasbe: celotonskih in  kvartnih postopov ter zvečanih trozvokov in motivične kompleksnosti v enostavčni sonati –  sonatnem stavku  z obveznimi ekspozicijo, izpeljavo in reprizo. A kljub jasni členitvi, sonato (še) v mejah h-mola od začetka do konca prežemata polifonija in princip variacije, le da množica idej izhaja iz minimalnega motivičnega materiala. Sonata, op. 1, je izšla leta 1910 na Bergove lastne stroške, krstno izvedbo pa  je doživela 24. aprila, leto pozneje na Dunaju – a ne v skladateljevi izvedbi, kajti kljub pogostim pianističnim nastopom je  – zanesenjaške, strastne in tudi lirske – za svoj repertoar ni izbral.

»Vsi glasbeniki ne verujejo v Boga, v Bacha pa vsi«, je nekoč dejal Mauricio Kagel. Martin Stadtfeld pa je dodal, da »je prav gotovo koristno, če odraščaš ob glasbi Bacha, Beethovna in Brahmsa. Bacha sem začel igrati pri svojih osmih letih. Zame ni bil abstrakten, metodičen ali kompliciran ali kakršen  koli naj bi že bil … – prav nasprotno.  Bach je moj najljubši skladatelj, nekakšen glasbeni Bog.«

Šest Angleških suit, BWV 806 – 811, dolguje svoj naslov Bachovemu biografu Johannu Nikolausu Forklu: a kaj, ko zvenijo veliko bolj francosko kot pa angleško! Natančneje, bolj so podobne tistim iz zbirk francoskih lutnjistov kot pa iz zbirk angleških čembalistov. Skratka, mlajši raziskovalci domnevajo, da je Johann Sebastian  Bach (1685–1750) posebno cenil določeno londonsko zbirko suit – a njen avtor je bil Charles Dieupart, po rodu Francoz, bolj kot doma znan v Angliji.

Vse Angleške suite se začenjajo z zajetnim preludijem – tudi značilnim za francoske ustvarjalce –  in nadaljujejo s plesi, Angleška suita št. 4 v F-duru z allemando, couranto, sarabando, dvema menuetoma in plesom gigue. Skladatelj je niz Angleških suit ustvaril verjetno okoli leta 1715, ko je živel in delal v Weimarju.

Tako kot Bachov opus  je tudi Lisztov 'žrtev' modnih muh glasbenega okusa. Danes prisegamo na originale in že med svetovnima vojnama je le redkokateri pianist tvegal in igral Lisztove parafraze in transkripcije v javnosti. Za življenja Franza Liszta (1811–1886)  pa so bile obdelave zelo priljubljene – ne nazadnje glasbena dela ne za poslušalce ne za izvajalce niso bila nikoli tako dostopna kot danes – zato ni čudno, da so jim rekli celo »gramofonski posnetki 19. stoletja«. Že pogled v Lisztov opus je za današnji okus šokanten: ob 60 izvirnih kompozicijah je kar petkrat toliko obdelav!

Pojma parafraza in transkripcija je skoval skladatelj sam, in sicer naj bi v prvem primeru šlo za svobodno variiranje originala, v drugem,  pri transkripciji, pa za originalu zvesto poustvaritev. Natančne meje med obema ne moremo potegniti.

Seveda pa so Lisztove parafraze, transkripcije – in fantazije, če hočete – nekaj posebnega v svetu glasbe: energijske bombe ustvarjalnosti, glasbene poezije, pianistične spretnosti in popolnosti oblike.

Brigita Rovšek

ŽIVLJENJEPIS:

Pianist Martin Stadtfeld je bil leta 2002 – po 14 letih –  prvi pianist, ki mu je  uspelo osvojiti prvo nagrado na Mednarodnem Bachovem tekmovanju v Leipzigu. Uspeh ga je izstrelil na svod najuspešnejših mladih pianistov, po zadnjih posnetkih pa njegova zvezda najsvetleje blešči prav v Bachovem opusu, ki ga bomo slišali tudi mi. 

Martin Statfeld je bil rojen leta 1980 v Koblenzu v Nemčiji, že pri devetih letih pa je prvič nastopil na koncertu. Seznam njegovih dosežkov na pianističnih tekmovanjih je dolg: začenja se z zmago na nemškem tekmovanju Mladi muzicirajo (Jugend musiziert), nadaljujejo pa z zmago na Tekmovanju Nikolaja Rubinsteina v Parizu leta 1997 in uvrstitvijo med finaliste Tekmovanja Ferruccia Busonija v Bolzanu leta 2001 ter že na začetku z omenjeno prvo nagrado na Mednarodnem Bachovem tekmovanju v Leipzigu leta 2002. Prav ta mu je odprla pot na koncertne odre festivalov Bachove glasbe najprej v Nemčiji, nato pa še v tujini.  Zdaj ga lahko doživljamo na vseh pomembnejših evropskih, ameriških in japonskih glasbenih odrih z Münchenskimi filharmoniki, londonskim Kraljevim filharmoničnim orkestrom, Novim japonskim filharmoničnim orkestrom, Camerato Salzburg, Orkestrom Residentie iz Haaga,  z Orkestrom Mozarteuma iz Salzburga in Dresdensko državno kapelo.

Martin Stadtfeld snema eksluzivno za založbo Sony Classical.  Debitiral – in tudi navdušil – je leta 2003 z Goldbergovimi variacijami Johanna Sebastiana Bacha. Leto pozneje je za izvedbo le-teh prejel nemško nagrado ECHO Klassik v kategoriji Podmladek leta. S CD-jem  z naslovom Bach Pur pa je leta 2005 slavil v kategoriji Solistični posnetek. Čeprav je Bachova glasba Stadtfeldova strast, se posveča tudi romantičnemu repertoarju, ki obsega od Schuberta do Schumanna in Rahmaninova.

Njegova tretja zgoščenka prinaša posnetka Mozartovih koncertov za klavir, in sicer  Koncerta št. 20 v d-molu, KV 466, in Koncerta št. 24 v c-molu, KV 491, s Simfoničnim orkestrom Severnonemškega radia pod vodstvom Bruna Weilla.

Februarja 2006 je izšla 'solistična' zgoščenka z naslovom Male skladbe/Kleine Stücke, na kateri je 14 Bachovih preludijev in Schumannov niz op. 99. Septembra istega leta je izšel še en CD, prav tako z Bachovimi deli – tudi zanj je pianist prejel nagrado ECHO Klassik, prav tako je prejel nagrado za izvedbo Schubertovih sonat, Sonate D 960 in Sonate D 894 leta 2008.

Na najnovejšem CD-ju Martin Stadtfeld predstavlja zgodnja dela Ludwiga van Beethovna – po mnenju glasbenih kritikov »drzno, iskrivo in virtuozno«.
 

Video

Komentarji