Georg Friedrich Händel: Mesija HWV 56, oratorij v treh delih

Zbor in orkester Festivala Schleswig Holstein

Festival Ljubljana 2010

Solisti: Jana Mamonova, Sophie Harmsen, Benjamin Bruns, Wiard Witholt
Dirigent: Rolf Beck

»Mesijo so tudi strokovnjaki priznali za najlepše glasbeno delo, kar smo jih kdaj slišali«, je zapisal Dublinski dnevnik po krstni izvedbi oratorija 13. aprila leta 1742 v tamkajšnj dvorani Neal's Music Hall. 

Po dežju se prikaže sonce ... : Georga Friedricha Händla (1685–1759) je h komponiranju oratorija pravzaprav napeljal neuspeh na opernem področju. Londonsko občinstvo ni bilo več navdušeno nad njegovimi italijanskimi operami, pričakovalo je kaj angleškega. Charles Jennens mu je v pravem času ponudil (angleško) besedilo za libreto, William Cavendish, vojvoda Devonshirski, odgovoren za Irsko, pa ga je povabil, da v Dublinu priredi nekaj koncertov (domnevno tri). Za enega od teh je Händel namenil oratorijsko delo.

Lotil se je dela in oratorij skomponiral v zanj običajni, vratolomni hitrosti – v pičlih treh tednih v poznem poletju leta 1741. Ob tem moramo vedeti, da delo traja približno 145 minut in da se mu ni mogel posvečati 24 ur na dan, ker se je moral nekako tudi preživljati – to pa v času, ko njegove opere v Londonu niso bile več priljubljene, ni bilo lahko.

Iz Jennensovega libreta po snovi Stare in Nove zaveze –  pripovedi o rojstvu, trpljenju, vstajenju Jezusa Kristusa in njegovi odrešitvi sveta – je oblikoval  45 stavkov oziroma tri dele: Rojstvo, Trpljenje in Sklep . Znameniti zbor 'Aleluja': zmagoslavje krščanstva in hvalospev bogu v zmagovalnih, fanfarnih kvartah,  najdemo na koncu drugega dela. Torej oratorij ni prepleten z dramatičnim dogajanjem, ki bi ga našli v recitativih, temveč zgodbo razkrivajo posamezni stavki, največkrat zborovski (20) v obliki anthemov. Sicer pa je Händel parte takole razdelil: med solistične glasove sopran, alt, tenor in bas, štiriglasni zbor, in orkester z dvema oboama, fagotom, 2 trobentama, pavkami, godali in zasedbo za basso continuo.

Delo ni bilo namenjeno posvečenim cerkvenim prostorom, temveč je služilo, kot ga je označil Jennens, za »Grand Musical Entertainment«. Skladatelj je ne le komponiral opere, temveč je v Londonu tudi vodil Royal Academy of  Music, ki je uprizarjala njegove italijanske opere. Londonske cerkvene oblasti pa so imele gledališče in z njim tudi Händla v 'želodcu', zato so se razburjale, če so katedralni pevci sodelovali pri njegovih izvedbah. Pri dublinski krstni izvedbi pa so peli pevci tamkajšnje katedrale – in zaradi tega bi skorajda prišlo do preprečitve glasbenega krsta Mesije.

A ta se je vendarle zgodil, in to 13. aprila, leta 1742, ko ga je skladatelj sam vodil v  Neal's Music Hallu v Dublinu – z velikim uspehom. Tako velikim, da danes sodi med največja v zgodovini  glasbe in tako prepričljivim, da je še za časa skladateljevega življenja zvenel več kot sedemdesetkrat. Celo Dublinski dnevnik je po krstni izvedbi oratorija razglasil: »Mesijo so tudi strokovnjaki priznali za najčudovitejše glasbeno delo, kar smo jih kdaj slišali.«

Za številne izvedbe ga je moral večkrat predelati po zahtevah trenutne, predvsem solistične pevske zasedbe. In kar malce ironično je, da njegovo izvirno dublinsko različico pravzaprav najmanjkrat slišimo: po kateri različici bodo segli, se dirigenti namreč odločajo sami.

Nemški dirigent Rolf Beck je izbral kritično izdajo angleškega muzikologa Johna Tobina, ki je izšla pri založbi Bärenreiter in tovrstno različico bomo slišali tudi v Ljubljani.

Kdo bi vedel, koliko izvedb enega največjih glasbenih del je že zazvenelo od leta 1762, ko so nad Händlovim grobom v westminstrski opatiji postavili spomenik, katerega figura drži v rokah zapis sopranske arije I know that my Redeemer liveth – iz oratorija Mesija ... . Ne nazadnje, prav Händlove oratorijske stvaritve – tudi Mesija – so bile za zgled njegovim skladateljskim naslednikom za velike vokalno-instrumentalne partiture – tako je nastalo npr. Haydnovo Stvarjenje. 

Ker pa smo začeli z londonskim občinstvom, še končajmo z njim: Georg Friedrich Händel se je iz Dublina v London vrnil s pokončno glavo kot – še vedno – vodilni angleški skladatelj.

Brigita Rovšek


ŽIVLJENJEPISI:

Orkestrska akademija Festivala Schleswig-Holstein je nastala leta 1987 na pobudo dirigenta Leonarda Bernsteina – po vzoru Tanglewoodskega festivala. Odslej se na avdicijah izbrani mladi (do 26 let) orkestrski glasbeniki  z vsega sveta zbirajo v kulturnem centru Salzau, severno od Hamburga. Od skupno približno 1.300 avdicij se v Orkester Festivala Schleswig-Holstein uspe prebiti približno 120 mladim glasbenikom, ki jim fundacija Festivala krije vse stroške potovanja, bivanja in pouka. Literaturo najprej pripravijo na sekcijskih vajah, ki jih vodijo izkušeni glasbeniki iz opaznejših nemških simfoničnih orkestrov,  končne vaje pa prevzame izbrani, svetovno priznani dirigent. Vajam sledi koncertiranje: za letos je bilo načrtovano tudi pettedensko gostovanje po Evropi in Združenih državah Amerike pod vodstvom dirigenta Christopha Eschenbacha in v družbi pianista Lang-Langa.  Zborovska akademija  Festivala Schleswig-Holstein iz Lübecka vse od leta 2002 bogati poletne festivalske prireditve: pri izvedbah oratorijev, a cappella glasbe in sodobnih zborovskih del. S finančno pomočjo ustanove POSSEHL Lübeck pa pod vodstvom umetniškega direktorja Rolfa Becka pripravlja programe tudi za druge uveljavljene festivale. Tako je zbor gostoval v Španiji, Franciji, na Japonskem in Kitajskem,  Češkem, v Luksemburgu, Rusiji in južni Ameriki ter, seveda, v Nemčiji.

Rolf Beck že več kot 20 let vodi Zbor Bamberških simfonikov, sicer pa je ustanovitelj in umetniški vodja Zborovske akademije Festivala Schleswig-Holstein v Lübecku. Jedro njegovega repertoarja so veliki zborovski oratoriji, cerkvena dela in sodobna glasba. Z Zborom Bamberških simfonikov je nastopil v številnih večjih nemških, japonskih in južnoameriških glasbenih središčih ter na festivalih Bele noči v Sankt Peterburgu, na Praški pomladi in Beethovnovem festivalu v Varšavi. Skupaj z Zborovsko akademijo Festivala Schleswig-Holstein iz Lübecka pa je gostoval v Španiji, na Kitajskem in na Japonskem. Rolf  Beck je vodil orkestre kot so npr. Bamberški simfoniki, Češka filharmonija, Praški simfoniki, Orkester Gulbenkian iz Lizbone, Jeruzalemski simfonični orkester, Osaški filharmonični orkester in Šanghajski simfonični orkester. Dirigent se posebej pozorno posveča pedagoški dejavnosti. Med njegovimi posnetki lahko zasledite npr. Aleksandrovo slavje Georga Friedricha Händla, Rossinijevo 'Petite messe solennelle' in Božični oratorij Johanna Sebastiana Bacha.

Sopranistka Jana Mamonova je diplomirala na Glinkini akademiji v Novosibirsku v Rusiji. Od leta 1996 je solistka tamkajšnje državne filharmonije in ansambla 'Insula magica' za staro glasbo.  Njen repertoar se razteza od renesančnih do sodobnih del. Na odru domače operne hiše je debitirala leta 2004 kot solistka v Svatbi Igorja Stravinskega, še isto leto pa je nastopila kot Suzana v Mozartovih Figarova svatba  in kot  Despina v Cosi fan tutte. Od leta 2006 sodeluje na Innsbruškem festivalu stare glasbe oziroma z dirigentoma Renéjem Jacobsom in Konradom Junghanglom, s Festivalom Schleswig-Holstein pa od leta 2008. Jana Mamonova je zelo uspešno absolvirala mojstrske tečaje z Emmo Kirkby in Christophom Prégardienom.

Mezzosopranistka Sophie Harmsen se je rodila v Kanadi, zrasla in študirala pa v Cape Townu v  Južni Afriki. Bila je tudi članica tamkajšnjega Opernega studia. Od leta 2007 živi v Nemčiji, že kmalu po selitvi pa je uspešno absolvirala mojstrski razred Edith Wiens in se odlično odrezala na Mednarodnem tekmovanju Roberta Schumanna. Znamenita Brigitte Fassbaender je mezzosopranistko povabila v Deželno gledališče v Innsbrucku za nastop v Gounodovi operi Romeo in Julija, Festival Schleswig-Holstein pa jo je lani angažiral za scensko uprizoritev Bachovega Pasijona po Janezu. Na repertoarju Sophie Harmsen najdemo solistične oratorijske parte v Händlovem oratoriju Mesija, v Beethovnovi  Deveti, Mendelssohnovem oratoriju  Elija, Bachovih Pasijonih po Mateju in Janezu, Pergolesijevi uglasbitvi Stabat Mater, Mozartovem Rekviemu ter Haydnovih in Mozartovih mašah. Doslej je sodelovala s Simfoničnim orkestrom Jugozahodnonemškega radia, s Helsinško filharmonijo in Motetnim zborom iz Münchna ter z dirigenti Helmuthom Rillingom in Friederjem Berniusom, letos oktobra bo pela v vlogi Dorabelle v Mozartovi Cosi fan tutte v Velikem gledališču v Luksemburgu, čakajo jo pa še nastopi v Leipzigu in Amsterdamu.

Tenorist Benjamin Bruns (lirični tenor) je član ansambla Saške državne opere v Dresdnu, kjer nastopa predvsem v Mozartovih in Rossinijevih operah. Pred tem je gostoval v Münchenski in Berlinski državni operi, avgusta pa bo postal član ansambla Dunajske državne opere. Poleg opernih vlog ga pogosto zaposlujejo tudi oratorijski parti v Bachovih, Händlovih, Mozartovih, Schubertovih in Mendelssohnovih delih. Med njegove glasbene partnerje lahko štejemo Nemško komorno filharmonijo, Simfonični orkester Zahodnonemškega radia, Cappello Istropolitano, Dresdenski baročni orkester, Bremensko filharmonijo, Zbor London Symphony in Bachovo akademijo iz Stuttgarta ter Festival Schleswig-Holstein. Na solističnih večerih samospevov ga spremlja pianistka, korepetitorica Karola Theill. Benjamin Bruns je študiral na Univerzi za glasbo in gledališče v Hamburgu pri Renati Behle. Že v času študija ga je k sodelovanju povabila Bremenska opera, zatem pa še opera v Kölnu. Tenorist Benjamin Bruns je zmagovalec Hamburškega Mozartovega tekmovanja, Nemškega zveznega tekmovanja v Berlinu in Mednarodnega pevskega tekmovanja na rheinsberškem gradu. Gledališče v Bremnu ga je leta 2008 odlikovalo z nagrado Kurta Hübnerja.

Baritonist Wiard Witholt je diplomiral na Amsterdamskem konservatoriju in na tamkajšnji Akademiji Nova opera. Takoj po študiju je postal član Nizozemskega opernega studia (OSN), zatem pa član opernega studia  Pariške opere. Lahko se pohvali tudi z nagrado na Tekmovanju Cristine Deutekom v Enschedeju, na zelo uglednem tekmovanju BBC Cardiff Singer leta 2007 pa je predstavljal domovino, Nizozemsko. Na njegovem oratorijskem repertoarju najdemo vlogi Kristusa v Bachovih Pasijonih po Janezu in Mateju, izstopajo solistični nastopi v Božičnem oratoriju in Maši v h-molu. Pel je v več kot 40 Bachovih kantatah, med drugimi tudi s Komornim orkestrom Concertgebouw. Sicer pa obvlada še svojemu glasu ustrezujoče parte v Brahmsovem, Duruflejevem in Faurejevem Rekviemu, Rossinijevi Petite messe solennelle, v Mendelssohnovih oratorijih Pavel in Elija, Händlovih Mesiji in Jožefu, Mozartovem Rekviemu in Slovesnih večernicah, Mahlerjevih Pesmih za umrlimi otroki in Vandrovčevih pesmih  ter Tippettovem Otroku našega časa. Na opernem področju pa so na njegovem repertoarju vloge v Händlovih, Mozartovih, Beethovnovih, Straussovih, Bizetovih, Offenbachovih, Donizettijevih, Brittnovih, Ravelovih in Massenetovih delih.