Ruski Hamlet

Akademski državni balet Borisa Eifmana iz Sankt Peterburga

Festival Ljubljana 2010

Koreografija: Boris Eifman
Scenograf in kostumograf: Vyacheslav Okunev

V glavnih vlogah:
Carica: Nina Zmivec / Elena Kuzmina
Caričin sin, prestolonaslednik: Dmitrij Fišer / Ilija Osipov
Caričin izbranec: Aleksej Turko / Sergej Volobnjev
Žena prestolonaslednika: Natalija Povoroznjuk / Anastasia Sitnikova
Duh prestolonaslednikovega očeta: Oleg Markov / Aleksander Ivanov / Sergej Volobnjev

Predstava traja približno 1h in 40 minut ter ima en odmor.

Usoda princa Pavla zelo spominja na Hamletovo (Pavel je bil v svojem času znan kot »ruski Hamlet«) in je zavita v tančico skrivnosti in mistike. Mladi princ je bil privlačen in odlično izobražen. Medtem ko se je pripravljal, da bo prevzel dolžnosti, so mu umorili očeta. Njegova mati ga ni zmogla ljubiti ne kot sina ne kot prestolonaslednika, zato ga je ves čas nadzorovala in spletkarila. Prestrašenega in ponižanega princa so zato začeli mučiti prividi in preganjavica. Počutil se je zelo osamljenega. Pavel je bil že od otroštva naklonjen mističnemu (slovito srečanje s Petrovim duhom). Ker je slutil, da ga čaka tragična smrt, je želel čim prej prevzeti oblast, da bi v Rusiji lahko uvedel napredne reforme. Nihče ga ni razumel, zato so ga okrutno umorili in prekleli.

Junak Ruskega Hamleta je mladi princ Pavel. Balet uprizarja obdobje njegovih zgodnjih upanj in začetek niza tragičnih katastrof, ko je iskal odgovor na Hamletovo večno vprašanje: »Biti ali ne biti«.

Boris Eifman

ŽIVLJENJEPIS:

»Boris Eifman je nedvomno najzanimivejši sodobni ruski koreograf. Njegova osebnost in njegova stalna želja po obnavljanju človeka privlačita kot magnet.« (Le Figaro, 5. november 1992)
Boris  Eifman  je eden redkih, morda celo edini ruski koreograf, ki dejavno ustvarja že več desetletij. S takim dosežkom se ne more pohvaliti noben njegov sodobnik. Koreografiral je že več kot 40 predstav. Prejel je pet gledaliških nagrad Sankt Peterburga, in sicer tele: »zlati sofit«, neodvisno nagrado »triumf«, rusko državno nagrado za prispevek k razvoju sodobne umetnosti, nagrado ruskih otrok, pa red »mir in harmonija«, red »francoski vitez umetnosti«, naziv »ruski ljudski umetnik« ter še mnoge druge nagrade in nazive.

Ta 61-letni koreograf se je rodil v Sibiriji. Izobrazil se je na oddelku za koreografijo na  Konservatoriju v Leningradu (danes Sankt Peterburg). Leta 1977 je ustanovil Leningrajski novi balet (danes imenovan Sanktpeterburška državna akademska baletna hiša), edino rusko gledališče umetnosti sodobne koreografije, ki ga vodi en sam koreograf. Ustvaril je svoj izvirni slog, ki temelji na klasični šoli in hkrati vključuje dosežke sodobne umetnosti, ter zbral skupino sorodnih duš, ki zmorejo ustvariti vse, kar si zamislijo.

Eifmanov repertoar obsega najrazličnejše žanre: komorne balete (Avtogrami, Metamorfoze), komične balete (Ta nori dan ali Figarova svatba, Dvanajsta noč, Ljubezenske spletke), parabolične balete (Legenda) in pravljične balete (Ognjeni ptič, Ostržek). Njegovo gledališče namenja pozornost  tudi postavitvam klasičnih del svetovne književnosti. Eifman je bil prvi, ki je v balet prenesel romane Dostojevskega. Njegov Idiot je postal vrhunec peterburškega kulturnega življenja. Sledili so mu še Dvoboj (po Kuprinovem romanu), Mojster in Margareta (po romanu Bulgakova) in Thérese Raquin (po Zolajevem romanu). Njegova zadnja dela so priznana po vsem svetu: Rekviem, Čajkovski, Don Kihot ali fantazije norca, Karamazovi, Rdeča Giselle, Moj Jeruzalem, Ruski Hamlet, Don Juan ali strasti za Molièra, Kdo je kdo, Musagetè, Ana Karenina in Galeb.

Boris Eifman je koreograf, filozof in mislec. Razmišlja o problemih sodobnega sveta. Vznemirjata ga skrivnostna ustvarjalnost in čarobnost genija, ki ju razkriva v svoji interpretaciji usod Čajkovskega, Molièra ... Eskperimentira s temno in strašljivo stranjo človeške duševnosti (Idiot, Morilci, Don Kihot ali fantazije norca, Ruski Hamlet in Ana Karenina) in jo na odru analizira. Prikazuje skrajna stanja človeškega uma, pri tem pa njegovi junaki niso nori, temveč le prehajajo v druge svetove. S fantazijami svojih junakov se predaja domišljiji, hkrati pa se poglablja v duhovno in filozofsko stran človeštva, ki ga tudi najbolj zanimata. Taki primeri so baleti Ruski Hamlet, Don Juan in Molière in Ana Karenina.

Eifman je ustvaril svoj slog in ga uporabil pri različnih plesnih sistemih. Gledališče je postalo njegov laboratorij. Zanj je najpomembnejša dramatičnost, zato se ne omejuje za vsako ceno na pristne baletne prvine. Njegova dela so sintetične predstave, ki odkrivajo nove oblike in načela plesa. Boris Eifman je ustvaril svoje gledališče, gledališče nezakritih čustev.

Sanktpeterburški akademski državni balet pod vodstvom Borisa Eifmana, ki ga ljubitelji baleta po vsem svetu poznajo kot gledališče Borisa Eifmana, je znameniti koreograf ustanovil leta 1977. Koncept tedaj imenovanega »Leningrajskega novega baleta« je bil za tisti čas inovativen. Od vsega začetka je bil to eksperimentalni laboratorij enega koreografa.

Prvi predstavi »Dva glasova« (1977) in »Bumerang« (1979) sta takoj poželi občudovanje občinstva in spodbudili kritike, da so spregovorili o novi smeri umetnosti ruskega baleta, medtem ko so zagovorniki tradicionalne šole le neradi priznali veljavo mladega koreografa. Eifman si je z drugačno izbiro književnih podlag in glasbe ter bogastvom drznih gibov pridobil ugled »koreografskega odpadnika«.

V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih je Eifmanovo gledališče razvilo svoj pristop k oblikovanju repertoarja. Na gledaliških listih je bilo čedalje več baletov, ki so bili osnovani na delih svetovne klasične književnosti. Koreograf je uporabljal klasične zaplete in raziskoval nove žanre. V Eifmanovih baletih gledalci ne le cenijo lepoto plesne strukture, temveč se tudi vživijo v dogajanje na odru.

Boris Eifman je s svojim gledališčem uresničil svoje umetniško poslanstvo. Bil je eden prvih mož v Rusiji, ki so razvili svoj organizacijski model za vodenje gledališča v partnerstvu z javnim sektorjem. Gledališče dolgo ni imelo svojih prostorov ali rednih prostorov za vadbo. Pod takimi pogoji je bilo finančno vodenje enako pomembno za preživetje kot umetniško prizadevanje.

Leta 1989 je gledališče dobilo svoje prostore za vadbo, s čimer so se mu odprle nove možnosti. S povečanim številom umetnikov in osebja je gledališče vsako leto uprizarjalo premiere.
Zdaj Sanktpeterburški akademski državni balet pod vodstvom Borisa Eifmana dobro poznajo vsi ljubitelji baleta v Afriki, Evropi, Aziji, Severni in Južni Ameriki.

Nova doba Eifmanovega gledališča se je začela leta 2009, kot je sanktpeterburška vlada začela graditi stavbo Plesne akademije po projektu, ki ga je osnoval koreograf. Poleti 2009 se je končalo tekmovanje za najboljši arhitekturni projekt »Plesne palače Borisa Eifmana« v sklopu projekta za večfunkcijski kompleks v središču Sankt Peterburga »Europe Embankment«.  Ta dva obsežna projekta sta v tem trenutku del dolgoročnih načrtov koreografa in njegovega gledališča.

VSEBINA BALETA:

Uvod

Car Peter III. s svojim razuzdanim življenjem poniža ženo Katarino, ki zato s svojim dvornim ljubljencem naredi prevrat in ga umori. Mladi princ Pavel je nehote priča umoru svojega očeta.

1. DEJANJE
Sobane ruskega kraljevega dvora sredi 18. stoletja. Mladi princ Pavel se med hinavskimi dvorjani počuti osamljenega. Povsod lahko sliši klepetanje služabnic, govorice in spletke. Njegova mati carica je nedostopna. Ves čas jo varuje njen ljubljenec.

Katarina sinu preprečuje, da bi prevzel prestol, saj ni pripravljena deliti moči.

Caričin ljubljenec skuša princa prepričati, naj se sprijazni z izprijenostjo življenja na dvoru, vendar mu ne uspe. Zato se carica odloči, da ga bo oženila in ga tako odvrnila od misli na prestol.

Pavel je srečen s svojo ženo, ki pa ima ambiciozne načrte. Sanja o moči in ga priganja, naj se bori za prestol Rusije. Carica odkrije namene mlade neveste. V boju za moč so laži in izdaja nekaj običajnega. Katarina nad prinčevo ženo pošlje svojega ljubljenca in tako razdre prinčev srečni zakon.
Toda tudi to ni dovolj. V hrepenenju po prestolu žrtvuje celo njeno življenje.

Pavel se prestrašen vrti v neskončnem krogu izdaj in zločinov.

2. DEJANJE
Pavla preganjajo pretekli dogodki. Njegove fantazije se prepletajo s stvarnostjo. Sovražni blodnjaki kraljeve palače ga strašijo in mu odvzemajo upanje, da se bo kdaj rešil iz caričinih krempljev in končno prevzel državniške dolžnosti. Svoje ambicije lahko uresniči le v svetu lesenih vojačkov, ki jih že od otroštva rad postavlja v urejene vojaške čete. Ko se zave, da nima resnične moči, se prvič zoperstavi svoji mami, ki ga vnovič potepta.

Duh njegovega očeta, obkrožen s črnimi vitezi, ga poziva k maščevanju. Mučni spomini na umor v njem zanetijo gnev, ki išče pot na plano.

Kraljeva palača še naprej izumlja nove oblike zabave. Katarina Velika priredi ples v maskah, ki se sprevrže v orgijo. Dvorjani imajo najraje gledališko igro. Tokrat igralci zaigrajo prizor, v katerem žena z ljubimcem ubije moža. Carica pobesni, saj vse kaže na njeno vpletenost v umor Petra III. Ko igralcu, ki igra morilsko ženo, sname masko, razkrinka princa Pavla.

Carica tuhta. Kljub vsemu, kar je žrtvovala v boju za moč, njena duša še ni našla miru. Tudi ljubljenec je nemiren. Z dobrikanjem si skuša ponovno okrepiti položaj, a zaman. Njegove politične vladavine je konec.

Prestolonaslednik ima nemirne sanje o moči. V svojih fantazijah se maščuje. Ljubljenec umre v rokah duha Petra III.

V vrtincu podob Pavel vidi carico. Lahko bi samo zamahnil z mečem, vendar ne more dvigniti roke nadnjo.

Prikaže se nova podoba, v kateri je carica spet sama. Za prestol plača visoko ceno: duhovno osamljenost. Od sina jo loči zid sovraštva, ki ga je postavila sama. Podoba carja, ki ga je umorila, ji ne da miru. Muči jo in duši.

Pavlu vzpon na prestol ne prinese veselja niti v sanjah. Slava njegove mame mu ni usojena. Ko se podobe razblinijo, Pavel dojame, da je samo senca svojih sanj, odsev svojih lastnih fantazmagorij.