Valerij Gergijev - Londonski simfonični orkester

Londonski simfonični orkester

Festival Ljubljana 2010

Solist: Sergej Hačatrijan, violina

Na sporedu:
Jean Sibelius: Koncert za violino in orkester v d-molu, op.47
Allegro moderato
Adagio di molto
Allegro ma non tanto
* * *
Gustav Mahler: Simfonija št. 5 v cis –molu
Žalna koračnica: Umerjeno, strogo, kot pogrebni sprevod
Viharno razgibano, z največjo silovitostjo
Scherzo: Krepko, ne prehitro
Adagietto. Zelo počasi
Rondo-Finale: Allegro – Allegro giocoso



Novembra 1904, tri leta po nastanku in povsem ponesrečeni prvi
izvedbi Sibeliusovega violinskega koncerta, se je Gustav Mahler
odpravil na dirigentsko turnejo po Finski, na Finskem pa ga je pričakal
tudi Jean Sibelius. Pogovor skladateljev na daljšem sprehodu je
bil zanimiv. O tem pogovoru je Sibelius kasneje poročal: »Rekel
sem mu, da občudujem strogi simfonični slog in globinsko logiko,
ki ustvarja notranjo povezavo med motivi«. Mahlerjevo mnenje je
bilo čisto nasprotno: »Ne, simfonija mora biti takšna, kot je svet.
Zajemati mora vse.« Temeljna različnost njunih stilov v veliki meri
izvira iz specifičnih razlik v okoljih, v katerih sta rasla in živela; široka
in melanholična severnjaška pokrajina ni mogla dati Mahlerja,
kot tudi burno družbeno dogajanje in geografska ter nacionalna
raznolikost Avstro-Ogrske niso mogli dati Sibeliusa. »Narava se
prebuja v življenje ... življenje, ki ga tako ljubim ... katerega esenca
preveva vse, kar skomponiram,« je stavek, ki ga je sicer napisal
Sibelius, lahko pa bi ga prisodili tudi Mahlerju.
Jeanne Sibelius – v Jeana se je preimenoval v študentskih letih,
ko je videl ime na poslovni kartici svojega strica pomorščaka
– je že zgodaj postal finski narodni heroj. Prebiranje finskega
nacionalnega epa Kalevala je navdihovalo zapise številnih
skladateljskih strani, s tem pa je Sibelius veliko prispeval k finski
neodvisnosti od imperialistične Rusije. Okrog leta 1900 pa je
patriotizem odstopil mesto naravi in učinek se je takoj pokazal:
stil se je izkristaliziral, narava je postala vseprežemajoča sila
njegove glasbe, sila, ki se je manifestirala tudi v instrumentaciji, ki
je zvok ognja in ledu. Narava se je vtkala v vse glasbene procese:
glasbeni material se razvija tako, kot raste rastlina, ostinati so kot
tekoča voda, melodične konture njegovih tém, ki so mešanica
senzualnosti in trpkosti, pa kot širna finska pokrajina.
Med skladatelji, ki so vplivali na njegovo komponiranje, omenimo
vsaj tri. Kot številni drugi je bil tudi mladi Sibelius najprej zaslepljen
z Wagnerjem, potem pa se je od njega odvrnil, saj je bila tehnika
»leitmotiva« zanj preveč omejujoča in preračunljiva; vpliv strastne,
široko spevne in lirične melodike Čajkovskega se kaže tudi v
Violinskem koncertu, Brucknerja pa slišimo v tolkalsko homogenih
paletah in mračnih trobilnih koralih Sibeliusove orkestracije.
Sibelius je namesto kontrastnim témam sonatne oblike osrednjo
pozornost namenil kontinuirano razvijajočim se motivom in
fragmentom, ki gradijo pripovedno celoto. Takšna vase zaprta
struktura sicer zreducira glasbo na nekaj motivov, vendar ji
hkrati tudi omogoča organsko rasti. Raste v tonalnem idiomu,
zaradi katerega si je prislužil številne kritike modernistično
usmerjenih skladateljev. Tako je bil Sibelius za Renéja Leibowitza
najslabši skladatelj na svetu. Sibeliusov grenki odgovor različnim
obsodbam in kritikam je prišel na stara leta: »Drugi skladatelji so
bili zaposleni z mešanjem koktajlov, jaz pa sem ponudil občinstvu
čisto hladno vodo.« Ogenj in voda sta torej elementa, ki sta tesno
povezana z Violinskim koncertom. V znamenju ognja je bila tudi
prva izvedba: velik neuspeh in zato je Sibelius umaknil partituro
in jo kasneje revidiral. Vendar je bil za polomijo premiere delno
odgovoren tudi skladatelj sam, saj je zaradi hude finančne stiske
za prvo izvedbo namesto prijatelja, vrhunskega virtuoza Willyja
Burmestra, ki mu je bilo delo tudi namenjeno, predčasno angažiral
akademskega profesorja Viktorja Novacka. Ta pa ni bil sposoben
odigrati tehnično zahtevnega violinskega parta, zato je bil tudi
izid primerno katastrofalen. Čeprav je bil Burmester pripravljen
požreti svoj ponos in odigrati koncert, je Sibelius vztrajal pri
umiku. Šele spomladi 1905 je bil koncert ponovno izveden; solist
je bil Karl Haliř, dirigent pa Richard Strauss. Užaljeni Burmester
seveda koncerta ni nikoli igral. Svetovno slavo je doživel Violinski
koncert šele v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko ga je posnel
in pogosto izvajal slavni Jasha Heifetz. Danes je to največkrat
izvajani violinski koncert 20. stoletja in statistika kaže, da je bilo na
prehodu v novo stoletje na voljo že več kot 50 različnih posnetkov.
Tudi malega Gustava Mahlerja so spraševali, kaj bi rad postal,
ko bo velik. In deček je odgovarjal: »Mučenik«. Ta bizarna otroška
želja se je pozneje izkazala kot zelo jasnovidna, saj je bil njegov
»status« žrtve v življenju večkrat potrjen – najhujše udarce usode
pa je doživel vse hkrati, leta 1907, s smrtjo štiriletne hčerke in
odpovedjo direktorskega mesta v dunajski Operi. Vendar pa
bi bilo nepošteno, ko bi Mahlerja zakodirali v še en romantični
mit o tragičnem junaku. Njegova glasba je prekompleksna in
prebogata, preveč živa in preveč sodobna, da bi dopuščala
takšne poenostavitve. Seveda je Mahler še romantik, poslednji
romantik v nizu velikih avstrijsko-nemških skladateljev od Bacha
do Wagnerja, ki je moral povedati nekaj, česar ni želel nihče slišati:
da je prišel čas zatona neke kulture in z njo vred tudi njenega
glasbenega (diatoničnega) sistema. In tik pred koncem je vstal
Mahler in dvignil to veličastno lepoto še zadnjič na oltar. Bridko,
lepo in nepreklicno je bilo to slovo. Pa vendar je v slovesu tudi
klica novega in sodobnega. In prav Mahlerjeva glasba je tista,
ki prva pooseblja razdvojenost, odtujenost, strah in izoliranost
človeka 20. stoletja. »Sem trojni brezdomec: kot Čeh v Avstriji,
kot Avstrijec med Nemci in kot jud v svetu,« je dejal. Brez Mahlerja
se verjetno druga dunajska šola ne bi mogla zgoditi ...
Mahlerjeve simfonije pomenijo poklon in priznanje môči notranjih
občutij; téme so nosilke nepopisnega emotivnega bremena,
njegove forme žene bolj izrazna nujnost kot pa harmonske
funkcije. Simfonija postane z Mahlerjem drama odnosov in
kontrastov; figure v teh dramah niso samo lestvice in téme,
temveč psihološki značaji. Znotraj povečanega orkestra igrajo
posebno vlogo majhni komorni sestavi, ki bodisi dodajajo nove
značaje bodisi ustvarjajo kontraste orkestrskim linijam. Mahlerjev
ideal je simfonija, ki predstavlja popolno sliko umetnikovega
emocionalnega univerzuma. Njegov univerzum pa je pogosto
polaren: sentimentalnost in samoironija, agonija in ekstaza,
hrepenenje in razočaranje, tesnobnost in radost, krivda in
sarkazem, samotnost, nostalgičnost, samotnost ... In za (nad?)
vsem tem dualizmom se odpira še ena, za Mahlerja eksistencialno
pomembna – metafizična oz. religiozna dimenzija: krik po (k)
Bogu, ki je življenje in smrt, ki je – Narava. Smrt kot nepreklicno
dejstvo življenja nastopi v apokaliptičnem nagovoru trobente že
takoj v prvih taktih Pete.
Peta simfonija je nastajala v poletnih mesecih 1901 in 1902
v Majrobniku (Maiernigg) ob Vrbskem jezeru. To naj bi bilo
Mahlerjevo »srečno« obdobje. Njegova kariera je bila na vrhuncu,
saj je bil uspešen (čeprav konflikten?!) direktor dunajske Opere
in glavni dirigent Dunajskih filharmonikov. Tudi njegova glasba se
je počasi prebijala iz ozadja. Do takrat zagrizen samec je leta
1901 spoznal svojo bodočo ženo Almo Schindler. Na drugi strani
pa so ga pestile težave z zdravjem, saj je februarja istega leta
skoraj umrl zaradi hude krvavitve. S Peto simfonijo se po mnenju
strokovnjakov začenja Mahlerjevo srednje obdobje. Burno
poklicno in zasebno življenje ter bližina smrti so bili vzrok za slovo
od tesnega prepletanja pesmi in simfonije, značilnega za prve štiri
simfonije, slovo od domišljijskih in idiličnih podob in s tem dokončno
slovo od mladosti. Glasba Pete simfonije je bolj »absolutna« in bolj
koncentrirana na strogo (in inovativno) formo, ki pa ni pretesna
za silovite energične izbruhe, ekspresivne kantilene in nenehno
spreminjajoča se razpoloženja. S to simfonijo je začel Mahler pravi
pohod kontrapunktnega mojstrstva; če je verjeti ustnim virom, je
imel v svoji hišici za komponiranje v gozdu nad družinsko vilo na
klavirju samo note Bachovega Dobro temperiranega klavirja in
Goethejevo pesniško zbirko. In kako opisuje Mahlerjevo glasbo
Leonard Berstnstein? »Accelerandi postajajo tornadi, akcenti
se sprevračajo v titanske strese, ritardandi so skorajda negibni,
dinamika pripelje do skrajne točke nevrastenične senzibilnosti,
vsaka koračnica je kot infarktno stanje. Rezultat vseh teh
pretiravanj je seveda nevrotična intenzivnost, ki je občinstvo
dolgo časa odbijala, danes pa se lahko v njej zrcalimo vsi. V
Mahlerjevi glasbi je toliko obupa in nemoči, ker ni mogel vsega
tega materiala pripeljati še dlje, v neke vrste paraglasbo, ki bi nas
lahko dokončno očistila. Toda mi smo kljub temu očiščeni, ko je
vse rečeno in narejeno ...«
Krstna izvedba Pete simfonije je bila leta 1904 v Kölnu. Po
koncertu je zapisal: »Nihče je ni razumel. Želim si, da bi jo lahko
prvič izvedli 50 let po moji smrti.«
Mirjam Žgavec
Londonski Simfonični orkester je eden vodilnih orkestrov v
svetu. Poleg rednih koncertov vključuje v svoje delo tudi različne
vzgojno-izobraževalno oblike in programe, snemalno družbo,
vznemirljivo delo na področju informacijske tehnologije in še
veliko drugega.
Ustanovljen je bil pred več kot sto leti in še vedno privablja
odlične glasbenike; večina članov se ukvarja tudi s solističnim
muziciranjem in muziciranjem v komornih skupinah ali pa
poučevanjem. Njegov glavni dirigent je Valerij Gergijev, predsednik
sir Colin Davis, Daniel Harding in Michael Tilson Thomas pa sta
glavna gostujoča dirigenta.
LSO je rezidenčni orkester Centra Barbican, za londonsko
občinstvo pa pripravi po več kot 70 koncertov na leto. Vsako
leto je tudi rezidenčni orkester Lincolnovega centra v New Yorku,
mednarodni rezidenčni orkester Pleyelove dvorane v Parizu,
redno gostuje na Japonskem in Daljnem vzhodu, pa tudi v večini
evropskih mest.
Valerij Gergijev je študiral dirigiranje pri Ilji Musinu na
leningrajskem Konservatoriju. Pri 24 letih je postal nagrajenec
dirigentskega tekmovanja Herberta von Karajana v Berlinu,
leta 1978 je prvič stal na odru Mariinskega gledališča in dirigiral
Vojno in mir Sergeja Prokofjeva. Leta 1998 je nasledil sira Georga
Soltija pri Svetovnem orkestru za mir. Leta 2003 je z orkestrom
Mariinskega gledališča odprl sezono koncertov v Carnegiejevi
dvorani kot drugi ruski dirigent v zgodovini te znamenite dvorane:
prvi je bil leta 1891 Čajkovski, ki je dirigiral otvoritveni koncert ene
izmed prvih sezon.V sezoni 2008/2009 se je posvetil Prokofjevu
s posebnim ciklusom v newyorškem Lincolnovem centru, vse
njegove simfonije je izvedel z Londonskim simfoničnim orkestrom,
odrska dela pa z Mariinskim gledališčem. Leto pozneje je
izvedel Berliozove Trojance in dirigiral v Metropolitanski operi
Šostakovičev Nos. V sezoni 2010/11 bo izvajal Mahlerjev ciklus
v Parizu, Londonu, New Yorku in na Japonskem. Gergijev je
dobitnik številnih uglednih nagrad, ekskluzivno snema za založbo
Decca, občasno tudi za založbi Philips in Deutsche Gramophon.
Poleg tega da deluje kot umetniški in generalni direktor
Mariinskega gledališča je tudi glavni dirigent Londonskega
simfoničnega orkestra, umetniški direktor festivala Zvezde belih
noči in festivala Novi horizonti v Sankt Peterburgu, moskovskega
velikonočnega festivala itd.
Sergej Hačatrijan, rojen 1985 v Erevanu v Armeniji, je dobil
decembra leta 2000 prvo nagrado VIII. mednarodnega tekmovanja
Jeana Sibeliusa v Helsinkih. S tem je postal najmlajši zmagovalec
v zgodovini tega tekmovanja. Leta 2005 je prejel prvo nagrado na
tekmovanju kraljice Elizabete v Bruslju. Igral je z večino angleških
orkestrov, tudi s Filharmoniki BBC-ja in orkestrom Filharmonija iz
Londona. Njegov mednarodni profil se je razvijal tudi s sodelovanjem
z orkestrom NHK v Tokiu, Kraljevim orkestrom Concertgebouw,
Francoskim nacionalnim orkestrom s Kurtom Masurjem in
Orkestrom Frankfurtskega radia z Danielom Hardingom. Marca
2006 je začel turnejo z Londonskim filharmoničnim orkestrom po
ZDA, poleti je debitiral v New Yorku z Beethovnovim Violinskim
koncertom. V naslednji sezoni je igral Šostakovičev Prvi violinski
koncert s Simfoničnim orkestrom Berlinskega radia in Sibeliusov
Violinski koncert z Münchenskimi filharmoniki.
Leta 2008 je izvedel Brahmsov Violinski koncert, bil na turneji z
Gustavom Dudamelom in Goeteburškimi simfoniki, igral v Sankt
Peterburgu z orkestrom Mariinskega gledališča in Valerijem
Gergijevom, igral v Erevanu, Moskvi itd. V sezoni 2009/10 je igral
s Španskim nacionalnim orkestrom, Dresdensko državno kapelo,
Dunajskim simfoničnim orkestrom in Bamberškimi simfoniki.
Izjemnem uspehu posnetka Sibeliusovega koncerta, ta je
oktobra 2003 izšel pri založbi Naïve Classique, so sledili posnetki
Šostakovičevega dvojnega koncerta s Francoskim nacionalnim
orkestrom, dirigiral je Kurt Masur , posnetka Šostakovičevih in
Franckovih sonat, nedavno pa je izšel še CD Bachovih Sonat in
Partit.
Sergej Hačatrijan igra na Stradivarijevo violino »Lord Newland« iz
leta 1702.