Richard Strauss: Frau ohne Schatten / Žena brez sence, opera

Dirigent: Valerij Gergijev

Festival Ljubljana 2010

Richard Strauss: Žena brez sence, opera
Opera v treh dejanjih
Libreto: Hugo von Hofmannsthal

Mariinsko gledališče iz Sankt Peterburga
Dirigent: Valerij Gergijev

Režiser: Jonathan Kent
Scenograf: Paul Brown
Koreografka: Denni Sayers
Oblikovanje luči: Tim Mitchell
Zborovodja: Andrej Petrenko
Koncertna mojstra: Dmitrij Jefimov, Irina Trutko


Vloge:
Cesar: Agust Amonov
Cesarica: Elena Nebera
Dojilja: Olga Savova
Sel duhov: Nikolaj Putilin
Varuh praga templja: Oksana Šilova
Prikazen mladeniča: Jevegenij Akimov
Glas sokola: Tatjana Kravcova
Glas z neba: Jekaterina Krapivina
Barak, barvar: Vladimir Vanejev (11.8.) , Edem Umerov (12.8.)
Njegova žena: Olga Sergejeva
Grbavec, Barakov brat: Andrej Popov
Enooki, Barakov brat: Andrej Spehov
Enoroki, Barakov brat: Vjačeslav Luhanin
Prva služabnica: Svetlana Čuklinova
Druga služabnica: Jelena Železnjakova
Tretja služabnica: Jekaterina Sergejeva

Otroški glasovi, cesarjevi služabniki, tuji otroci, služeči duhovi, glasovi duhov, glasovi čuvajev:  Otroški zbor,  zbor in balet gledališča Mariinski  ter statisti Festivala Ljubljana

Inspicientka: Irina Arsenjeva
Tehnika: Oleg Malihin

Predstava traja približno 4 ure in 20 min ter ima 2 odmora.

Dva meseca po nadvse uspeli predstavi Kavalirja z rožo je skladatelj Richard Strauss  pisal libretistu Hugu von Hofmannsthalu (marca leta 1911): »Če bi spet kdaj sodelovala pri čem velikem, bi zadeva morala imeti pisano, čvrsto vsebino. Razmišljam o čarovni pravljici, v kateri nastopata dva moška in z njima dve ženski. Ena bi pripadala vilinskemu svetu, druga bi bila sicer nenavadna figura, toda s tega sveta. Hofmannsthal je kmalu napisal zgodbo v slogu pravljic iz Tisoč in ene noči, hkrati pa tudi besedilo za opero z isto vsebino. Bila naj bi dvojčica Mozartove Čarobne piščali, vendar brez njene naivnosti. Gre torej za hvalnico zakonski ljubezni, ki jo do kraja seveda lahko izpolni šele rojstvo otroka – »senco« moramo razumeti kot biblijsko prispodobo rodnosti. Dogajanje je avtor besedila Hofmannsthal postavil na Daljni vzhod. Spomladi leta 1914 je skladatelj prejel besedilo prvega dejanja in bil nad njim kar nenavadno navdušen. Uglasbitev mu je šla hitro od rok, ker ga je besedilo močno navdihovalo. Po Straussovem prepričanju je bila Žena brez sence njegova najpopolnejša in najboljša opera.
Iz večinoma zelo gostega in zapletenega orkestrskega parta, v katerem pa so tudi preprostejša mesta, se nenehno dvigujejo čudovite instrumentalne solistične pasaže, zlasti za violino solo, zelo zahtevni pevski parti pa imajo nenavadno lepa mesta.
Opero so prvič uprizorili 10. oktobra leta 1919 na odru Dunajske državne opere. Skladatelj jo je sicer dokončal leta 1917, a je zaradi vojnih razmer niso uprizorili. Na slovenskih opernih odrih tega dela še niso predstavili.

Vsebina opere :
Prvo dejanje, prva slika:
Že leto dni živi cesar z ženo, ki se je iz gazele, zadete s sulico, spremenila v prelepo mlado žensko. Sicer pa je cesarica hčerka poglavarja duhov Keikobada, a kljub poroki s cesarjem ne pripada človeškemu rodu, ker nima sence – simbola človeškega rodu in rodnosti. V cesarski palači se pojavi Keikobadov sel in sporoči cesarici ter zlovoljni  dojilji, da bo cesar okamnel, cesarica pa se bo morala vrniti v kraljestvo duhov, če v treh dneh ne najde sence.
Cesar se za tri dni odpravlja na lov – predvsem želi najti v divjini izgubljenega sokola – cesarica pa se, da bi rešila moža in sebe, odloči za pot med ljudi. Tja jo mora proti svoji volji spremljati tudi dojilja.
(Orkesterska medigra)
Druga slika
Cesarica in dojilja prideta v hišo zagrenjenega barvarja. Njegova mnogo mlajša žena ne mara otrok, poleg tega pa se nenehno prepira z njegovimi pohabljenimi brati. Dojilja ji v najlepših barvah opisuje življenje brez vsakodnevnih skrb, ki bi ga bila deležna, če bi cesarici odstopila svojo senco, vendar pa se tri dni ne bi smela zmeniti za moževe želje. Ta čas bi ji ona in cesarica služili kot dekli, noči pa bi preživeli v sokolarjevi hiši. V daljavi se zaradi te nezvestobe razlegajo žalostni glasovi nerojenih, kajti Barak si ne želi ničesar bolj kot otroka.  
Ko se postarani Barak vrne domov, mora sam na ležišče – na cesti pa stražarji hvalijo zakonsko ljubezen.
Drugo dejanje, prva slika
Cesarici še vedno ni uspelo priti do sence. V preprosta oblačila odeto jo dojilja spet pripelje v Barakovo hišo. Pred njegovo mlado ženo pričara zalega mladeniča, ki naj bi jo zapeljal. Barak pride domov, prikazen izgine, spet se oglasijo nerojeni.
(Orkestrska medigra)
Druga slika
Gozd pred sokolarjevim paviljonom. Cesar ve, da bo žena z dojiljo tri noči preživela v sokolarjevi hiši, tja ga je tudi privedel sokol. Ko se žena z dojiljo približa, jo hoče cesar zaradi domnevne nezvestobe ubiti. Toda ne uboga ga ne puščica ne meč. Nemočen odjaha v gore.
(Orkstrska medigra)
Tretja slika
Barakova hiša. Skrivoma zlije dojilja Baraku v pijačo uspavalo. Potem spet pričara podobo lepega mladeniča. Barakova žena bi skoraj popustila v skušnjavi, a ji vest ne da in zbudi soproga. Takoj se spreta in žena z dojiljo zbeži. Barak ničesar več ne razume in cesarici se zasmili.
Četrta slika
V sanjah vidi cesarica soproga z že okamnelim srcem, kako brez cilja tava po gozdu. Nenadoma se odpro skalna vrata, skoznje pa po cesaričini krivdi cesar izgine.
(Orkestrska medigra)
Peta slika
Občutek krivde pa muči tudi Barakovo ženo. Možu prizna, da je prodala svojo senco. Na njegov upravičeni srd mu nebeške sile pošljejo meč, da bi z njim ubil ženo. Ker pa je ta žrtev preveč strašna, se cesarica odpove senci. Baraku spolzi meč iz rok, njegova hiša izgine.

Tretje dejanje, prva slika
Ječa v podzemlju. Barak in žena drug o drugem ne vesta ničesar. Skrivnostni glasovi ju kličejo na beli dan.
(Orkestrska medigra)
Druga slika
Vhod v tempelj duhov. Pred velikanskimi skalnimi vrati je pristal čoln: iz njega stopi cesarica.
Odgovarjati mora najvišjemu sodniku. Dojilja prekolne človeštvo. Baraka in ženo, ki iščeta drug drugega, pošilja v različne smeri, sama pa se v nemočnem besu utopi.
(Orkestrska medigra)
Tretja slika
V templju duhov mora cesarica opraviti preizkušnje. Ko zagleda svojega skoraj že povsem okamnelega soproga, zasliši zapeljive glasove, ki ji velevajo, naj pije vodo življenja in si tako pridobi senco, hkrati pa sliši tudi hrepeneča glasova človeškega para. Končno se vendarle odpove svoji sreči, saj bi temeljila na nesreči drugih. Ker je tako premagala tudi zadnjo preizkušnjo, je rešila sebe pa tudi cesarja.
(Orkestrska medigra)
Četrta slika
Pokrajina v kraljestvu duhov. Končno se Barak in žena, ki ji je bila vrnjena senca, najdeta, sreče pa sta v zdaj pravi ljubezni deležna tudi cesarica s senco in cesar. Z radostnim spevom se oglasijo tudi glasovi nerojenih.
Peter Bedjanič

VALERIJ GERGIJEV je umetniški in generalni direktor Mariinskega gledališča v Sankt Peterburgu. Velja za enega najuglednejših dirigentov na svetu, na njegovo pobudo so nastali tudi Festival Gergijeva na Nizozemskem, prireditve Zvezde belih noči v Sankt Peterburgu, Festival Mikkeli na Finskem, moskovski velikonočni festival. Poleg obveznosti v Mariinskem sodeluje tudi z drugimi ansambli, kot so Svetovni orkester za mir, Dunajski filharmoniki in Rotterdamska filharmonija. Od leta 2007 je glavni  dirigent Londonskega simfoničnega orkestra. Njegova zasluga je, da velja Mariinsko gledališče danes za eno najpomembnejših glasbenih gledališč, leta 2008 je bilo uvrščeno med dvajset najboljših ansamblov na svetu. Njihove posnetke so po svetu razgrabili.
Leta 2003 je z orkestrom Mariinskega odprl sezono koncertov v Carnegiejevi dvorani kot drugi ruski dirigent v zgodovini te znamenite dvorane: prvi je bil leta 1891 Čajkovski, ki je dirigiral otvoritveni koncert ene izmed prvih sezon. V sezoni 2008/2009 se je posvetil Prokofjevu s posebnim ciklusom v newyorškem Lincolnovem centru, njegove simfonije je izvedel z Londonskim simfoničnim orkestrom, odrska dela pa z Mariinskim gledališčem. Leto pozneje je izvajal Berliozove Trojance in dirigiral v Metropolitanski operi Šostakovičev Nos. V sezoni  2010/2011 bo izvajal Mahlerjev ciklus v Parizu, Londonu, New Yorku in na Japonskem. Gergijev je dobitnik številnih prestižnih nagrad, ekskluzivno snema za založbo Decca, občasno tudi za Philips in Deutsche Gramophon.

Med operami, ki jih je režiral Jonathan Kent, so Obrat vijaka in Vilinska kraljica (Glyndebourne), Vihar, Katja Kabanova, Lucio Silla, Figarova svatba in Pismo (Santa Fe), Tosca (Covent Garden), Otrok našega časa (Angleška nacionalna opera), Elektra in Žena brez sence. Leta 1990 je z Ianom McDiarmidom preoblikoval gledališče v Almeidi v stalno delujoče gledališče in bil dvanajst let njegov ravnatlej. Na oder tega gledališča je med drugimi v vlogi režiserja postavil ta dela: Ko se mrtvi zbudimo, Vse za ljubezen, Medeja, Glumač, Šola za žene, Gangster št. 1, Tartuffe, Hamlet, Galilejevo življenje, Pravila igre, Ivanov, Revizor, Goli in Vihar. Na drugih odrih je režiral dela: Šarlatan, Cid, Mati Korajža in njeni otroci in še veliko drugih del.

Tenorist Avgust Amonov je bil rojen v Kazanu in je leta 1997 dokončal študij na konservatoriju v Alma-Ati. Kariero je začel leta 1995 v Akademskem gledališču Abai in jo nadaljeval na nekaj manjših opernih odrih v Moskvi. Leta 2001 je debitiral na odru Bolšoja kot Vaudemont v operi Jolanta Petra Iljiča Čajkovskega. Leta 2003 je postal član Mariinskega  gledališča v Sankt Peterburgu, njegova prva vloga pa je bila vloga Kneza Jurija v operi Čarodejka, prav tako izpod peresa Čajkovskega. Leta 2001 je zmagal na 19. mednarodnem pevskem festivalu Mihaila Glinke v Čeljabinsku, leta 2004 pa je bil nagrajenec Sklada Irine Arhipove. Njegov repertoar je seveda obsežen, ob vseh bolj in manj znanih ruskih tenorskih opernih vlogah so dobro zastopani tudi italijanski skladatelji, v operah Richarda Straussa pa je doslej pel Bacchusa v Ariadni na Naksosu in Cesarja v Ženi brez sence.

Ruska sopranistka Elena Nebera je nagrajenka številnih tekmovanj. Študij opernega petja je dokončala na sanktpeterburškem Konservatoriju Rimskega-Korsakova , izpopolnjevala se je na graški Visoki šoli za glasbo in uprizarjajočo umetnost. Izmed njenih prvih nastopov (večinoma v nemškem jezikovnem okolju, tam pa najpogosteje nastopa še danes) je treba poleg debija v Mariinskem gledališču omeniti  uspešno gostovanje na festivalu v Salzburgu leta 2000, saj je po njem kmalu postala stalna članica operne hiše v Dortmundu. Med njene najvidnejše operne kreacije sodijo zahtevne vloge, kot so Verdijeva Luisa Miller, Maria Stuart v istoimenski Donizettijevi operi, Donna Anna v Mozartovem Don Giovanniju, Tatjana v Jevgeniju Onjeginu Petra Iljiča Čajkovskega, Čo- Čo-San v Puccinijevi operi Madame Butterfly, Leonora v Verdijevi Moči usode, Liza v Pikovi dami Čajkovskega in Eva v Wagnerjevih Mojstrih pevcih nürnberških. V zadnjih dveh koncertnih sezonah je prejela še posebej ugodne odzive kritike za upodobitev Čo- Čo-San , Krizotemis  v Straussovi operi Elektra, za vlogo neimenovane ženske v enodejanki Pričakovanje A. Schönberga, za katero je doživela ovacije v beneškem Gledališču Fenice in atenskem  Megaronu, ter za upodobitev Sente v Wagnerjevem Večnem mornarju.

Mezzosopranistka Olga Savova , solistka v gledališču Mariinski od 1996. leta, je bila 2001. nominirana za nagrado Grammy za posnetek Semyon Kotko Sergeja Prokofjeva.. Njen repertoar obsega glavne mezzosopranske vloge, mdr. vlogo Marine v Borisu Godunovu, Ljubov v Mazepi, Paulino v Pikovi dami, Carmen v Bizetovi istoimenski operi,  Eboli v Don Carlosu, Amneris v Aidi, Azuceno v Trubadurju Giuseppa Verdija, Santuzzo v operi Cavalleria rusticana Pietra Mascagnija, pa tudi Brünhuldo  v Valkiri,  Erdo v Siegfriedu ter Waltraute v Somraku bogov Richarda Wagnerja.
Mezzosopranistka Savova je sodelovala s svetovno znanimi dirigenti (Valerij Gergijev, Bertrand de Billy, Ascher Fisch) na mednarodnih festivalih po vsem svetu.

Baritonist Edem Umerov je po rodu iz Samarkanda. Leta 1991 je diplomiral na Konservatorju v Sankt Peterburgu in 1992. postal solist tamkajšnje Komorne opere. V Mariinskem gledališču je angažiran od leta 1998. Ob velikih baritonskih vlogah iz ruske operne literature obsega seznam njegovih vlog dobršen del Verdijevih in Wagnerjevih baritonskih vlog, izmed vlog iz oper Richarda Straussa pa je doslej pel Johanaana v Salomi in Baraka v Ženi brez sence.

Basist Vladimir Vanejev je dobitnik številnih nagrad in priznanj na mednarodnih tekmovanjih, mdr.tekovanja Voci Verdiani (3. Mesto 1990.leta) , pevsko tekmovanje v Parizu  (2. mesto , 1990) in Šaljapinovega tekmovanja v Kazanu (1993.,  Grand Prix).  Za svoje umetniško delo je prejel častni naziv zaslužni umetnik Rusije in državno priznanje. V gledališču Mariinski je od leta 1997, njegov seznam opernih vlog obsega nosilne vloge opernega repertoarja (vloge Boris Godunov v istoimenski operi Musorgskega, Filip II v operi Don Carlos Verdija, Holandec v Večnem mornarju , Votan v Renskem zlatu, Klingsor v Parsifalu v glasbenih dramah Richarda Wagnerja itd.). Basist Vanejev je gostoval v svetovnih opernih hišah, mdr. v predstavi Boris Godunov 1998. leta v Metropolitanski operi v New Yorku, v predstavi Don Carlos v gledališču Fenice v Benetkah, 1993., Lady Macbeth Mcenska v Salzburgu 2001. in Amsterdamu 2006. itd.
Izjemno je tudi njegovo število posnetkov, predvsem  Šostakovičeve glasbe ( Simfonija št.14  z Zahodno nemškim radiem, Lady Macbeth Mcenska nizozemske produkcije z orkestrom Concergebouw).   

Sopranistka Olga Sergejeva je študirala petje na Ruski glasbeni akademiji Gnjesin v razredu Zare Doluhanove. V letih od 1998. do 2000. je bila članica moskovske Nove opere, marca leta 2000 pa je debitirala na odru Bolšoja v Moskvi kot Aida, isto leto je postala tudi članica Mariinskega gledališča v Sankt Peterburgu. Njen izjemno obsežni repertoar obsega najzahtevnejše sopranske vloge, kot so Renata v Ognjenem angelu, Turandot in Brünnhilda v Valkiri. Seveda je cenjena gostja na vseh opernih odrih tega sveta tja do londonske opere Covent Garden in Metropolitanske opere v New Yorku. V operah Richarda Straussa razen kot Barakova žena še ni nastopila.


Peter Bedjanič