Watching Others – Gledati druge

Edward Clug, Milko Lazar

Festival Ljubljana 2010

Avtorska glasba: Milko Lazar
Koreograf: Edward Clug

Asistent koreografa: Matjaž Marin
Bojan Gorišek, klavir
Scenograf: Marko Japelj
Kostumograf : Leo Kulaš
Oblikovanje luči: Andrej Hajdinjak
Inspicient: Peter Krajnc
Plesalci: Branka Popovici, Catarina de Meneses, Demetrius King,
Dénes Darab, Jevgenija Koškina, Gaj Žmavc, Ines Petek,
Matjaž Marin, Olesja Hartmann, Sytze Jan Luske, Tijuana
Križman Hudernik, Tiberiu Marta
Balet Opere in baleta SNG Maribor

Edward Clug: »Naslov Watching others – Gledati druge ne namiguje
na proces opazovanja, ampak na univerzalne principe uprizoritvenih
umetnosti. Moj namen ni poudarjati ali spreminjati vsesplošni gledališki
princip in odnos, ampak opozoriti na detajle v ustvarjenih situacijah,
usmeriti pozornost na to, kar me najbolj zanima – na človeško telo.
Seveda je v ospredju ples, gib, ki je moje prvotno in primarno izhodišče,
hkrati pa človeško telo še bolj raziskujem, ga še bolj seciram. Osnova
tako glasbe kot situacij, ki nastajajo na odru, je valovanje nadrealističnih
momentov in realnosti. Nadrealistični svet je ustvarjen ob pomoči črnih
pregrad in drsečih sten, ki odkrivajo in zakrivajo telesa plesalcev. Stene
ustvarjajo dialog med vidnim in nevidnim poljem, pri tem pa ne želijo
preprečiti dogajanja, ki nemoteno poteka naprej. Z drugimi besedami: ne
predstavljajo meja, ampak le prostore. Koncept predstave je zasnovan
na plasteh skulptur znotraj prostorske arhitekture, spremljanju plesa v
procesu odkrivanja in zakrivanja ter prepletanj nadrealističnega sveta
in atmosfere minimalistične glasbe. Prizori so ena sama iluzija in želim
si, da bi domišljija gledalca in neposredno tudi njegova čustva lahko
napolnili prostor, ki ga spremlja v predstavi.«
Milko Lazar je celotno glasbo zasnoval kot variacije na podlagi dveh
Chopinovih preludijev, Preludija št. 14 v es-molu, op. 28, ter Preludija
št. 20 v c-molu, op. 28. V prvem delu predstave spremlja plesalce
priznani slovenski pianist Bojan Gorišek na klavirju, v drugem delu pa
izvablja glasbo iz klavirja tako, da na strune inštrumenta igra z različnimi
predmeti, hkrati pa zveni tudi posnetek, na katerem iz klavirskih strun
zvoke izvablja Milko Lazar. Na strune igra s prsti in različnimi predmeti.
Te »oddajajo« do skrajnosti minimalizirane fragmente glasbe, ki jo v
prvem delu slišimo izvedeno na klavir. V tretjem delu se Bojan Gorišek
vrne za klaviaturo.

Milko Lazar: »Dandanes, ko smo v nekakšni krizi umetniških vrednot,
mnogo lastne praznine obešamo na stereotipe, predvsem romantične.
Žal tudi Chopina marsikdo še vedno meče v koš »hipermegaromantike«,
to pa meni nikakor ni všeč. Chopinovo glasbo že od nekdaj občudujem;
to je predvsem izredno intimna glasba. Ob vsej virtuoznosti, ki včasih
zamegli intimnost, lahko človek hitro zgreši nekatere zelo prefinjene
momente v glasbi. Ko sem Edwardu predlagal, da bi Chopinovo glasbo
predelal, še nisem vedel, kaj bi to lahko bilo in v kaj se bo razvilo, se mi
je pa zdela ideja zanimiva. Seveda je bil za to.
Kar me je zanimalo pri Chopinovi glasbi, ni toliko njegova virtuoznost, saj
je le-ta relativna in zame povsem postranska; veliko bolj me je zanimala
srž njegove glasbe. Želel sem doseči zvočni efekt, ki bi ga lahko opisal
kot občutek – kot če bi z majhno kamero vstopil v njegovo glasbo, jo videl
znotraj, tam pa se potem zdi nenavadno velika in razširjena. To osnovno
idejo sem premleval in se nato odločil predelati dva preludija, ki sta me
nagovorila. Po poglobljeni harmonski in melodični analizi Chopinovih
preludijev sem iz njih izluščil »Chopinovo kodo«, z njo pa potem ustvaril
svoje preludije, ki delujejo nekako tako, kakor da bi kratek trenutek,
na primer takt ali dva Chopinove glasbe, zamrznil, hkrati povečal
in ustavil v času. Nastali preludiji so moja lastna glasba, s Chopinom
nimajo več nobene neposredne zveze in prvotna preludija tudi nista
več prepoznavna. Glasba je minimalistična, polna vračajočih se variacij,
ambientalnih momentov oziroma »zamrznjenih Chopinovih intimnih
momentov«. Skladatelj vedno izhaja iz osnovne ideje, zelo abstraktne
zvočne slike, jo nato prikroji in »prizemlji« z obliko, ki je primerna estetiki
časa; sam pa zadnje čase to osnovno idejo puščam bolj ali manj takšno,
kot je, dopuščam, da se forma prilagaja osnovni ideji – in ne narobe. Tudi
tokrat sem najprej skušal zaslišati svojo osnovno idejo in jo šele kasneje
začel prepletati na papirju. Ta osnovna slika je po mojem določena
prazvočna sfera, ki se ne spreminja. V to verjamem. Kritika časa, moda
in smernice nas omejujejo, osnovna umetniška ideja pa že od nekdaj
ostaja ista. Najbrž je tudi Chopin pri komponiranju glasbe imel v sebi
določeno zvočno sfero, šele nato so prišli virtuoznost in vse drugo.
Opažam, da se moja glasba vedno bolj oddaljuje od formalnih oblik,
vendar še vedno ostaja poslušljiva. Atonalna abstrakcija me pritegne le
kot poudarek določenega čustvenega stanja. Glasbo v glavnem opiram
na alikvotni sistem,vanj verjamem, ker izhaja iz narave.«

Začetek zelo uspešnega sodelovanja Edwarda Cluga in Milka Lazarja
predstavlja predstava Prêt-à-porter. Premierno smo si jo lahko ogledali
1. februarja 2008. Umetnika sta se našla v skupnih idejah in vizijah, do
sedaj pa sta ustvarila štiri sodobne baletne predstave, Watching others
– Gledati druge pa je že peta. Balet 4 Reasons za osem plesalcev
portugalskega narodnega baleta iz Lizbone je bil prvič izveden 22.
oktobra 2008 v Camõesevem gledališču v Lizboni. Z navdušenjem pa
so gledalci sprejeli tudi razširjeno verzijo, ki sta jo umetnika pripravila za
Hrvaško narodno gledališče v Zagrebu. Izjemne odzive je imel tudi četrti

Državnega gledališča v Stuttgartu (29. aprila 2009). Edwarda Cluga
in Milka Lazarja druži prepričanje o neokrnjenosti umetniške zamisli in
bistvo njunega dve leti trajajočega sodelovanja je prav v enakovrednem
prepletanju njunih idej in dopuščanju lastnega izraza na odru, ki si ga
sicer delita.

EDWARD CLUG
Ustvarjalec sodobnega baleta Edward Clug se je rodil leta 1973 v
romunskem mestu Beius. Študij klasičnega baleta je končal leta 1991
v Nacionalni baletni šoli v Cluju-Napoci. Še v istem letu je bil angažiran
v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru. Interpretiral je različne
vloge klasičnega in modernega baletnega repertoarja. V več gledališčih
je nastopil kot gostujoči umetnik. Leta 1996 ga je tudi v svetu uveljavljeni
režiser Tomaž Pandur povabil k sodelovanju pri predstavi Babilon, to pa
je za Cluga pomenilo nov ustvarjalni izziv v koreografiji. Njegov naslednji
projekt, celovečerna baletna predstava Tango(leta 1998), ki jo je kot
koreograf ustvaril z baletnim ansamblom SNG Maribor, je postal prava
uspešnica. Solistična točka iz baleta Tango, imenovana Slepi tango
(Blind Tango), je bila na 18. mednarodnem plesnem tekmovanju v Varni
nagrajena kot najboljša sodobna koreografija v zadnjih petih letih, prejela
pa je tudi posebno nagrado za najboljšo koreografijo na mednarodnem
tekmovanju sodobnega plesa v Nagoji in nagrado za najboljšo plesno
predstavo Društva baletnih umetnikov Slovenije (leta 1999). Sledili
so koreografski projekti, kot sta Bachelorette (z baletnim ansamblom
SNG Opera in balet Ljubljana) in projekt Solo for two Chairs, ki je bil
ustvarjen za balet Oči, ki deluje v Nagoji, (leta 2001 je prejel bronasto
medaljo na mednarodnem baletnem in koreografskem tekmovanju
v moskovskem Bolšoj teatru ter tretjo nagrado in nagrado občinstva
na 17. mednarodnem koreografskem tekmovanju v Hannovru). Kot
plesalec je prejel bronasto medaljo na 4. mednarodnem tekmovanju
v baletu in sodobnem plesu (v kategoriji sodobni ples) v Nagoji 2002.
Naslednje leto je bil imenovan za vodjo Baleta SNG Maribor in odtlej
uspešno in prepoznavno vodi mariborski baletni ansambel novim
izzivom sodobne plesne umetnosti naproti. V preteklem desetletju je
Clugu uspelo pritegniti pozornost mednarodne javnosti s specifičnim
koreografskim slogom. S tem je postal mariborski balet prepoznaven
na mednarodnem plesnem zemljevidu, to pa tudi vedno znova potrjuje
z uspešnimi gostovanji in izvedbami Clugovih koreografskih projektov
na največjih plesno-gledaliških festivalih po svetu. Leto 2005 je Clug
zaznamoval s kreacijo uspešne predstave Radio & Juliet. Z njo je
gostoval v skoraj vseh pomembnejših evropskih državah, pa tudi v
Ameriki in Aziji. Predstava je gostovala na festivalih v Pittsburghu
(Festival of Firsts), Singapurju (Arts Festival), Biarritzu, Tel Avivu (Dance
Festival) in na Portugalskem (Sintra), pa v milanskem Teatru Piccolo in
na festivalu v Seulu (SID Dance); gostoval pa je tudi po Nizozemski,
Belgiji, Italiji in državah nekdanje Jugoslavije. V letu 2006 je Clug ustvaril
predstavo Arhitektura tišine. Z njo je obudil intenzivnejše sodelovanje
obeh slovenskih narodnih gledališč, mariborskega in ljubljanskega,
tako da sta z združenimi ansambli (plesnima, pevskima in z orkestroma)
pomenljivo začrtali novo ero slovenske poustvarjalne prakse. Projekt je
lani doživel posebno čast, saj je bil otvoritvena predstava singapurskega
festivala Arts Festival. Leta 2007 je nizozemska skupina Station Zuid
Cluga povabila, naj ustvari celovečerno predstavo (Sacre du Temps)
in leta 2008 je bila predstavljena v okviru düsseldorfskega plesnegasejma (Tanz Messe). Leta 2008 je za mariborsko narodno gledališče koreografiral sodobno baletno predstavo Prêt-à-porter, in sicer v sodelovanju s slovenskim skladateljem Milkom Lazarjem, prav tako pa
je z Lazarjem ustvaril predstavo za Nacionalni balet v Lizboni, ki ima
pomenljiv naslov – 4 Reasons. Njun naslednji skupni projekt, Pocket
Concerto, je na premieri 29. aprila 2009 v Državnem gledališču v
Stuttgartu doživel izjemne odzive, in to občinstva in kritikov. Mariborski
baletni ansambel je pod Clugovim vodstvom nastopil tudi na uglednih
plesnih festivalih v Jacob's Pillowu (ZDA) in Kanadi (Festival Des Arts
de Saint-Sauveur) ter na mednarodnem plesnem festivalu v Seulu.
Februarja letos je s predstavo Arhitektura tišine v sklopu Evropske
prestolnice kulture nastopil v Aaltovem gledališču v Essnu. Za svoje
umetniško delo je bil nagrajen tudi z nagrado Prešernovega sklada
(2005) ter Glazerjevo listino (2008).

MILKO LAZAR
Skladatelj, pianist, čembalist in saksofonist Milko Lazar se je rodil
leta 1965 v Mariboru. Po končani srednji glasbeni šoli je študiral
jazz, klasični klavir in saksofon na Visoki šoli za glasbo in gledališko
umetnost v Gradcu (Avstrija) ter čembalo (baročna glasba) na Kraljevem
konservatoriju v Haagu (Nizozemska). Petnajst let je redno deloval
v Big Bandu RTV Slovenija kot prvi altsaksofonist in solist ter dirigent
in skladatelj. V svojem jazzovskem obdobju je deloval s številnimi
zasedbami, ki jih je sam tudi vodil (Quatebriga, Royal Society, Štefbet
Rifi, Milko Lazar Quartet), in številnimi znanimi jazzovskimi glasbeniki,
kot so Maria Schneider, Herb Pomeroy, Peter Herbolzheimer in Mathias
Ruegg. S svojimi zasedbami je nastopal na znanih festivalih (v Perugii,
Leverkusnu, Ljubljani, na Expu 2000 v Hannovru, Altdorfu idr.). Posnel
je več kot štirideset plošč z različnimi zasedbami in dvanajst avtorskih
zgoščenk. Redno piše skladbe za Orkester Slovenske filharmonije in
Simfonike RTV Slovenija, njegova dela pa so dirigirali dirigenti, kot so
Marko Letonja, Walter Proost, Olari Elts, Loris Voltolini, Anton Nanut,
George Pehlivanian, David Itkin in David de Villiers. Redno sodeluje s
priznanimi glasbeniki, (Bojan Gorišek, Mirjam Kalin, Tibor Kerekes, Matej
Grahek, Vasilij Meljnikov, Igor Mitrovič in drugi). Njegova dela so izvajali
priznani domači in tuji ansambli po Evropi, v Južni Ameriki, na Kitajskem,
v Rusiji in ZDA, tudi v ugledni Carnegiejevi dvorani v New Yorku. Poleg
tega ustvarja glasbo za filme, gledališče ter plesne in multimedijske
projekte. Med drugim je tudi orkestriral skladbe skupine Siddharta za
njen koncert na ljubljanskem stadionu s Simfoniki RTV Slovenija. V letu
2008 je v sodelovanju s Simfoniki RTV Slovenija in Orkestrom Slovenske
filharmonije izšel njegov najnovejši avtorski CD s simfoničnimi deli.
Zadnji dve leti redno sodeluje s priznanim plesalcem in koreografom
Edwardom Clugom. Skupaj sta ustvarila uspešno baletno predstavo
Prêt-à-porter, predstavo 4 Reasons (premiera 22. oktobra 2008 v
Lizboni v sodelovanju s Portugalskim nacionalnim baletom, v razširjeni
različici pa z baletom HNK v Zagrebu (27. marca 2009). Ustvarila sta tudi
predstavo Pocket Concerto, ki je bila premierno izvedena v Državnem
gledališču v Stuttgartu konec aprila 2009.
Leta 2005 je s pianistom Bojanom Goriškom ustanovil klavirski duo
Gorišek–Lazar. Duo izvaja predvsem Lazarjevo glasbo za dva klavirja.
Nastopala sta po vsej Sloveniji in tudi v tujini. Trikrat sta gostovala v ZDA
(Koncertna dvorana Merkinovih v New Yorku, Steinwayeva dvorana,
Palača OZN, v Kennedyjevem centru, v chicaški dvorani Fortepiano
Hall), v Nemčiji, na Švedskem, Madžarskem in v Avstriji. V mesecu marcu
2010 je pri založbi Mettis Muzika izšel njegov najnovejši avtorski CD Prêtà-
porter Variations z glasbo, ki jo je napisal za baletno predstavo Prêt-àporter
Edwarda Cluga. Glasbo izvajata pianista Bojan Gorišek in Milko
Lazar. Z Bojanom Goriškom in Orkestrom Slovenske filharmonije je 6. in
7. maja 2010 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma krstno izvedel tudi
svojo najnovejšo obsežno skladbo, Koncert za dva klavirja in orkester.
Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim leta 2005 nagrado
Prešernovega sklada za skladateljsko delo.

 

Predstava traja približno eno uro, brez odmora.