Maurice Béjart: Le Presbytère! Balet za življenje

Festival Ljubljana 2010

Koreograf: Maurice Bejart
Umetniški vodja: Gil Roman
Glasba: Queen, Wolfgang Amadeus Mozart
Kostumografija: Gianni Versace
Oblikovalec luči: Dominique Roman
Video editing: Germaine Cohen

Bejart Ballet iz Lozane

Predstava traja približno 1h in 45 min, brez odmora.

V sodelovanju z: ATER- Associazione Teatrale Emilia Romagna

Pred dobrimi tridesetimi leti je ob presenetljivi mešanici Berliozove glasbe z zvoki bombardiranja in strojnic nenavadni duhovnik Lorenzo pretreseno zakričal Jorgeju Donnu in Hitomiju Asakavi: »Ljubite se, ne vojskujte!«

Danes Gil Roman, ki je star toliko kot moja stvaritev Romeo in Julija, obkrožen s plesalci, ki tega baleta nikoli niso videli, odgovarja: »Dejali ste nam, naj se ljubimo in ne vojskujmo. In smo se ljubili. Toda zakaj nam je ljubezen napovedala vojno?«

Tako pretresljiv je vzklik mladih, ki jih bolj kot smrt zaradi ljubezni skrbijo vojne po svetu, saj se kljub tako imenovanemu koncu zadnje svetovne vojne, vojne v resnici nikoli niso končale.

Moji baleti so predvsem srečanja: z glasbo, življenjem, smrtjo, ljubeznijo ... z vsemi, katerih življenje in delo se prerodita skozi mene. Povrhu tega se plesalec, kakršen nisem več, vsakokrat reinkarnira v plesalcih, ko ti presežejo samega sebe.

Ljubezensko razmerje z glasbo skupine Queen. Domiselnost, nasilje, humor, ljubezen: vse to je v njeni glasbi. Skupino imam zelo rad. Navdihuje me in vodi, včasih tudi prek nikogaršnjega ozemlja, na katero vsi odhajamo in na katerega Freddie Mercury prav gotovo igra klavir z Mozartom.

Balet o mladosti in upanju, najsi sta še tako brezupna in optimistična. Prepričan sem, da moramo kljub vsemu živeti naprej, kot pojejo člani skupine Queen v eni od svojih pesmi.

Maurice Béjart, 1997

»Bilo je malo pred smrtjo Donna ali po njej. Freddie Mercury in Donn sta bila istih let, ko sta umrla. Bila sta zelo različni osebnosti, ampak bila sta enako zagnana in sta si enako želela živeti in biti »vidna«. Čutil sem neke vrste afiniteto (v pomenu, ki ga pripisuje tej besedi Baudelaire) med Donnom in Freddiejem Mercuryjem. Potem sem našel počitniško hišico blizu Montreuxa  z osupljivim pogledom na Ženevsko jezero, tako da je bilo videti  brez konca; nekaj dni pozneje je izšla plošča skupine Queen, že po Mercuryjevi smrti. Slika na ovitku zgoščenke z naslovom »Made in Heaven«  je bila slika pokrajine, ki sem jo videl jaz. Zelo sem pozoren na takšna naključja. Pozneje sem prebral nekaj knjig o Mercuryju in njegovem življenju. Izvedel sem, da se je rodil v Zanzibarju, da je živel v Indiji, da je bil iranskega rodu, da je njegova družina pripadala “parsijem”. “Parsiji” pomeni “Perzijci”: so častilci  Zoroastra ali Zarathustre, ki so se izselili iz Bombaja v obdobju muslimanske nadvlade. Pravo ime Freddija Mercuryja je bilo Farouk Bulsara. Bral sem tudi, da so ga pokopali v Londonu v zasebnem krogu in po obredu, ki so ga izvedli Zoroastrovi svečeniki. Nenadoma me je zanimanje za Freddieja Mercuryja in skupino Queen pripeljalo do tega, da sem prebral nekaj besedil Henryja Corbina. Ta balet je povezan s številnimi občutki, ki so mi zdaj blizu. Je vesel, ni niti brezbrižen niti temačen. Če ne povem, da je to balet o smrti, se občinstvo tega niti ne zaveda. Čeprav sta me navdihnila Jorge Donn in Freddie Mercury, to ni balet o aidsu, ampak o ljudeh, ki so umrli mladi. Ne želim reči, da so umrli prezgodaj, ker nisem prepričan, da se stvari zgodijo prezgodaj ali prepozno, navadno se zgodijo, ko je pravi čas zanje. Ob skladbah skupine Queen sem postavil nekaj Mozartovih klavirskih del ali pa kako instrumentalno skladbo brez glasu, ker vse skladbe skupine Queen vključujejo vokal. Tudi Mozart je umrl mlad, pri 35. , deset let pred obema: Freddie in Donn sta umrla pri 45. letih.

Poskušal sem se  poglobiti v določene reči, včasih sem preizkušal in takrat sem  gledal videokasete skupine Queen, načrtno sem  poslušal vse plošče, primerjal različne posnetke vsake skladbe. Sem zelo občutljiv za posnetke, ki so narejeni živo. Ko snemajo v studiu so počasnejši in izvedbe ne navdihne občinstvo. Ker sem želel naslov, ki ne bi ničesar priklical v spomin, sem ob prebiranju Gastona Lerouxa izbral moto, ki v delu Le Mystère de la chambre jaune označuje detektiva Rouletabilleja: “Le presbytère n’a rien perdu de son charme, ni le jardin de son eclat”. Pozneje so mi povedali, da je bil ta stavek v rabi med nadrealisti in so ga prikritega uporabljali že takrat. Je stavek, ki v resnici ne pomeni ničesar,  ampak je osupljiv, pesniško lep in zveni glasbeno. Želel sem, da bi bile scenske obleke bele in da bi jih ustvaril  Gianni Versace. V belem je mogoče ustvariti ekstravagantne oblike in obdržati določeno strogost. Eno izmed daril te nove produkcije je bila možnost za sodelovanje z Giannijem. Minilo je nekaj let od najinega zadnjega projekta. Rad delam z njim, ker sta njegov entuziazem in zagnanost nalezljiva. Svoje butike ima po vsem svetu, ampak  to ni  tisto, kar me zanima. In sprašujem se, ali to  zanima njega. V trenutku, ko začneva delati skupaj, ima enako tesnobne občutke , kot jih ima debitant, prav tako kot jaz. To je skrivnost najinega prijateljstva.«

Maurice Béjart
(junij–julij 1996)
Iz “La vie de qui?” – založba Flammarion, 1996

ŽIVLJENJEPISI:

Maurice Béjart (1927–2007) legendarni koreograf in plesalec je leta 1960. ustanovil svojo baletno skupino, danes znano kot Béjart Ballet iz Lozane. Maurice Bejart je svoje prvo veliko zmagoslavje doživel s stvaritvijo Posvetitev pomladi za Gledališče Monnaie v Bruslju, sledila je do danes verjetno najbolj znana upodobitev Ravelovega Bolera (1961), potem pa so se vrstili še drugi uspehi, na primer Messe pour le temps present (1967) in Ognjeni ptič (1970). Béjarteve koreografije so zaznamovale čas, razkrivale dediščino ter  izročilo različnih plesov ter krojile glasbeni okus dobe z repertoarjem  del od Wagnerjevih do Boulezovih. Ni naključje, da je Béjart kot nadarjen  učitelj v Bruslju ustanovil plesno šolo Rudra Ballet School (1970), sedem let pozneje pa še plesno šolo v Dakarju.  Leta 1992 je plesna šola z glasbenimi delavnicami odprla svoja vrata  v Lozani. Široko razvejena dejavnost je vplivala tudi na razvoj in obogatitev skupine Béjart Ballet iz Lozane. Ta se je zdaj razširila na več kot trideset plesalcev, ustanovitelju pa ponudila priložnost za stvaritev številnih novih baletov ( Ring um den Ring, Čudežni mandarin , Kralj Lear  – Prospero, A propos de Shérézade, Le Presbytere …! ),  oper (Salomè, Traviata, Don Giovanni) in tudi filmov (Bhakti, Diva, Five Modern No Plays, A-6-Plays). 

Maurice Béjart je bil globoko izpoveden tudi v izvirni literature;  napisal  je roman, objavil dnevnik in gledališko igro. Dobil je številne nagrade in odlikovanja (red vzhajajočega sonca japonskega cesarja Hirohita, častni znak belgijskega kralja Baudouina, nagrade Kjota), papež Janez Pavel II.  mu je podelil častni znak miru. Maurice Béjart je postal član Akademije lepih umetnosti, mesto Lozana ga je imenovalo za častnega meščana.

V letu 2002 je ustanovil novo skupino mladih plesalcev Compagnie M in pripravil novi balet , balet Mati Terezija in otroci sveta. V letu 2005 je ustvaril izjemno predstavitev svojih svetovno znanih baletov v predstavi L’AMOUR –  La Danse in eno zadnjih svetovnih uspešnic, Zarathustra, le Chant de la Danse. Na večer  pred svojim osemdesetim rojstnim  dnem je ustvaril balet La Vie du danseur racontée par Zig et Puce. Ob pripravah na novo predstavo V 80 minutah okoli sveta (Le Tour du Monde en 80 Minutes) mu je 22. novembra 2007 zastal korak …Delo Mauricea Béjarta živi na vseh svetovnih odrih, njegovo poslanstvo pa nadaljuje  skupina Béjart Ballet iz Lozane.  Balet  »Le Presbytere  n’a rien perdu de son charme, ni le jardin de son éclat« poudarja poetično naravo legendarnega koreografa. Naslov je v koreografu prebudil glasbo, obarvano »belo«, in ga vodil do italijanskega oblikovalca Giannija Versaceja. V predstavi sta združila francoski šarm ter , italijansko navdušenje in temperament. Gil Roman  je začel sodelovali z Béjartem 1979. leta,  po letih intenzivnega sodelovanja z Rosello Hightower in Joséjem Ferranom.  Decembra  2007, po smrti ustanovitelja Mauricea Bejarta, je postal umetniški vodja te skupine , že od leta 1993 pa je bil  njegov asistent. Bejart  je leta 1996 o njem dejal: »je edina oseba, ki lahko nadaljuje ter ohrani  moje stvaritve in balete ... in nihče drug. Izjemni talent Gila Romana je prišel do izraza v glavni vlogi baleta Mese pour le temps futur , odtlej pa se je število glavnih vlog v plesnih in gledaliških predstavah povečevalo in se bogatilo. Med izjemne dosežke sodijo nastopi v predstavah Hamlet, Ring um den Ring, Ballet for Life, L Vue deu danseur… Leta 2005 je Gil Roman dobil Ugledno nagrado danza˛danza  za najboljšega plesalca, in sicer za predstavo Brel& Barbara. Leta 2006 je v Monaku prejel nagrado Nižinskega. Dosežki zadnjih let v gledališču  (A-6-Roc, Paradoxe sur le comédien) in  koreografski uspehi ( L Habit ne fait pas le Moine, Réflexion sur Béla, Le Casino des Esprits, Aria…)pričajo o njegovi veliki osebnosti inteligenci, ki je ne odlikuje le umetniški talent.

Baletni ansambel Béjart Ballet iz Lozane  je začel delovati le šest tednov po prenehanju delovanja  belgijskega ansambla Ballet du XXe Siècle leta 1987 v Bruslju. Zgodila se je sprememba v »nadaljevanju tradicije«. »V dveh mesecih  smo prekinili tradicijo in jo hkrati  nadaljevali,« je povedal Maurice Béjart. »Poiskali smo začasne studie, začeli graditi nove, pripravljali gostovanja, začeli obnavljati stare balete, ustvarjali smo nove ...« Mauricea Béjarta je novo gibanje navdihnilo in čeprav skorajda ni imel časa niti da bi zajel sapo, je ustvaril številne nove balete in na zemljevid svetovnega baleta vpisal svoj novi ansambel. Od leta 2007, ko je vodstvo prevzel koreograf in plesalec Gil Roman, je Béjart Ballet  iz Lozane  pripravil številna gostovanja po Evropi, na Japosnkem, njegov sloves so utrjevali številni gostujoči plesalci , med njimi tudi Mihail Barišnikov, Bernice Coppieters, Ana Laguna.  

Skupina Queen je  bila ena najbolj cenjenih in priljubljenih na glasbenem prizorišču, ker je kršila pravila z iskanjem navdiha v operi in jazzu. Več kot dvajset let je bila na vrhu svetovnih  lestvic, saj je prodala več kot 130 milijonov plošč. S skladbami, koncerti  in  posnetki  John Deacon, Brian May, Freddie Mercury in Roger Taylor še danes vplivajo na umetnike in glasbenike  mlajše generacije. Čeprav je Freddie Mercury umrl (leta 1991 zaradi aidsa), je skupina  Queen obdržala svojo veliko kreativno moč. Z zadnjim albumom, albumom  Made in Heaven, si je prislužila zlato ploščo v več kot 20 državah. Sklad  Mercury Phoenix Trust, ki zbira sredstva za boj proti aidsu, je do danes nabral več kot 4 milijone funtov.