Joseph Haydn: Stvarjenje / Die Schöpfung, Hob. XXI: 2, oratorij

Münchenski filharmoniki

Festival Ljubljana 2010

Münchenski filharmoniki
Münchenski filharmonični zbor (pripravil Andreas Herrmann)

Solisti: Luba Orgonasova, Christian Elsner, Reinhard Hagen
Dirigent: Thomas Hengelbrock

»… še n'kol nis'm šou t'ko zadovol'n iz teatra in pol s'm še vso noč sajnal o stvarejnu sveta …«*

Haydnovo Stvarjenje ni presunilo samo že razsvetljenih izobražencev, temveč tudi 'navadne smrtnike; pretresle so jih glasbene slike stvarjenja sveta, živali in človeka ter prvega para, Adama in Eve. Arije iz oratorija so našle mirno pot v meščanske hiše, poslušalci pa so bili nekoliko manj mirni. Že ob prvi, zasebni izvedbi leta 1798 je množico že morala miriti policija na konjih.

»Papa« Haydn – ki si je vse življenje prizadeval za red v glasbi – je s preroškim Stvarjenjem presegel samega sebe, saj je ne le ustvaril monumentalno življenjsko delo, ampak tudi povzel in spojil različne glasbene smernice 18. stoletja in s sintezo začrtal pot romantičnemu oratoriju.

Tako je veliko delo tudi dovolj velik izziv za slavno sopranistko Lubo Orgonasovo, tenorista Christiana Elsnerja, basista Reinharda Hagna ter priznane glasbenike, Münchenski filharmonični zbor in Münchenske filharmonike – še posebej pa za Thomasa Hengelbrocka, saj je že začetna zvočna Predstavitev kaosa ob stvarjenju sveta trd dirigentski oreh.

*Josef Richter: Epeldauer-Briefen 

»Haydna je izvedba Händlovega Mesije v Londonu tako zelo presunila, da je prijatelju Barthelemonu  zaupal svojo gorečo željo, da bi skomponiral podobno delo. Prosil ga je za nasvet in temo, ki bi bila primerna za ta namen. Barthelemon pa je vzel v roke svoje Sveto pismo in dejal: »Izvolite, vzemite, pa začnite kar z začetkom.«

Prav gotovo je bilo doživetje Händlovega festivala v Londonu leta 1891 ob Haydnovem prvem obisku Londona spodbuda, da se po letih, posvečenih instrumentalni glasbi, posveti še vokalno-instrumentalni.

Ob drugem Haydnovem obisku Londona je želja dobila bolj določne obrise: Salomon, prireditelj koncertov, mu je predlagal obdelavo Miltonovega Izgubljenega raja.

Zdaj se je Haydn lotil dela in 15. decembra leta 1796 je njegov dunajski prijatelj Johann Georg Albrectsberger že pisal Beethovnu: »Včeraj je bil pri meni Haydn. Ukvarja se z mislijo na veliki oratorij – imenovati ga želi Stvarjenje. Upa, da bo kmalu končal. Improviziral mi je nekaj delov in zdi se mi, da bo zelo dober.«

Nemško literarno predlogo oziroma libreto je priskrbel zelo razgledani in premožni, pa malce arogantni baron von Swieten, prefekt Dunajske dvorne knjižnice, ki je skladatelju olajšal delo z bistroumnim členjenjem besedila.

In ne nazadnje, prav Gottfried von Swieten je »zakrivil« razsvetljensko noto oratorija, ne Haydn. S stališča skladatelja je oratorij religiozno delo v skladu z njegovo podedovano, trdno katoliško vero in v koraku s takratno cerkveno in teološko usmerjeno kulturo, za njegovo vodilo bi lahko navedli kar ponavljajoči se stavek iz Geneze oziroma prvega dela oratorija: »Bog je videl, da je dobro«. Von Swieten pa je oratoriju v besede vtisnil pečat razsvetljenega stoletja in je zato tudi zaslužen za njegov velikanski uspeh.

Predlogo sta skupaj oblikovala v tri dele s 34 stavki. Prvi del – in v uvodu instrumentalni 'Kaos' – orisuje prve štiri dneve stvarjenja sveta: stvarjenje zemlje, rastlin in nebesnega svoda, večera in jutra, v drugem delu nastopijo živa bitja od živali do človeka po božji podobi, tretji del pa predstavlja življenje Adama in Eve, prvega para, ter slavospeve stvarniku. Pripoved poteka v recitativih (17), poetsko tolmačenje v arijah (7), slavospevi  pa v štiriglasnih zborih (6) angelov. In še osebe (solisti), ki jih je določil skladatelj: nadangeli Rafael – bas, Gabriel – ¬sopran in Uriel – tenor ter prvi par,  Adam – bas in Eva – sopran. Za sestavo orkestra pa je nanizal dve flavti, dve oboi, dva klarineta, dva fagota, kontrafagot, dva rogova, dve trobenti, pavke, tri pozavne, godala in instrument s tipkami.

Glasbena zgodovina do nastanka Haydnovega oratorija Stvarjenje še ni imela dela, ki bi premoglo tako zgoščeno pripoved, svobodne glasbene  oblike in tako spojitev glasbenih sredstev dobe. Vse glasbene oblike se podrejajo besedilu, večkrat tudi v kombinacijah solistov in zbora – zato ostaja fabula oratorija živahna. Haydnov glasbeni jezik pa spaja baročno tradicijo kontrapunkta, vokalno glasbo italijanskih mojstrov in instrumentalni stavek dunajskih klasikov ter tonsko slikanje (živa bitja v drugem delu ...), ki že meji na ekspresionizem. Dodaja pa še preroški pogled naprej v uvodu z naslovom Kaos, ki je vreden harmonske govorice glasbenih romantikov.

Verjetno v 18. stoletju ni bilo ustvarjeno in izvedeno glasbeno delo, ki bi tako pretreslo glasbeno zgodovino in poslušalce. Grofica Eleonore Liechtenstein je takole pisala svoji hčeri, grofici Josephine Harrach: »Haydnova glasba o stvarjenju sveta vzbuja globoko spoštovanje. Pravijo, da še nikoli nismo slišali česa podobnega in tudi skladatelj se strinja, da je to njegovo najpomembnejše delo. Govorijo, da se od ganotja nad božjo veličino, veličastjem in dobroto lahko samo jočeš. Dušo dobesedno povzdigne in človek si ne more kaj, da ne bi ljubil našega občudovanja vrednega Stvarnika ...«  

Tako kot je pisala grofica Liechtenstein o dveh vajah, se je pri krstni izvedbi 30. aprila  1798 v Schwarzenbergovi palači na Dunaju tudi v resnici godilo. Izvedbo z menda 180 nastopajočimi je vodil sam skladatelj Joseph Haydn.  Za to, da se množica pred palačo, ki je na vsak način hotela slišati »čudež«, ne bi potolkla, je morala skrbela policija na konjih.

Nadaljnjo usodo oratorija Stvarjenje bi lahko imenovali zmagoslavni pohod, kajti že leto po krstni izvedbi je zazvenel – preveden v druge jezike – v vseh pomembnejših evropskih prestolnicah. 

Brigita Rovšek

ŽIVLJENJEPISI:

Ustanovitev orkestra Münchenski filharmoniki sega v daljne leto 1893. Vse odtlej bogati glasbeno življenje bavarske prestolnice. Od obdobja 1898–1905, ko je ansambel vodil Felix Weingartner, pa orkester z visoko glasbeno-tehnično ravnjo in živahnim zanimanjem za nova dela osvaja nove poslušalce.

S pomočjo dirigentov Ferdinanda Löweja (Brucknerjevega učenca) in pozneje  z Siegmundom von Hauseggerjem in Oswaldom Kabasto  je orkester zaslovel  kot odličen izvajalec Brucknerjevih del. Med vojno uničena münchenska dvorana Tonhalle glasbenikom dolgo ni mogla biti zatočišče, k ponovnemu zagnanemu delu sta jih spet spodbudila dirigenta Hans Rosbaud in Rudolf Kempe, pozneje, že v 80. letih pa Sergiu Celibidache. Ta je glasbenike popeljal tudi v Južno Ameriko in Azijo, tam pa  je ta  orkester še potrdil sloves »poklicanega« izvajalca Brucknerjeve glasbe. Na dirigentskem podiju je sledil James Levine, pod njegovim vodstvom so se Münchenski filharmoniki prvič predstavili na londonskih Promenandih koncertih. Od leta 2003 je generalni glasbeni direktor orkestra Christian Thielemann.     

Münchenski filharmonični zbor je nekaj let starejši partner  Münchenskih filharmonikov in s stotimi pevci, kolikor jih ima na izbiro (število nastopajočih prilagaja), eden vodilnih nemških vokalnih ansamblov. Na njegovih programih so predvsem vokalno-simfonična dela, v zadnjem času  pa tudi interpretacije opernih del. Münchenski filharmonični zbor od leta 1996 vodi Andreas Herrmann, ki ga je pripravil tudi za nastop v Ljubljani. 

Osebnost dirigenta Thomasa Hengelbrocka je večplastna, kajti dejaven je tudi na muzikološkem in gledališkem področju. Operni dirigent Thomas Hengelbrock se ne posveča samo enemu slogovnemu obdobju, njegova pozornost je namenjena tako prvim, malo znanim baročnim opernim raritetam kot klasicističnim mojstrovinam in romantični operi ter sodobnejšim operam, npr. Dallapiccolovemu  Jetniku. Dirigentovo koncertno dejavnost zaznamujejo nekonvencionalni programi, prav tako razpeti med starim in novim: v življenje je spet obudil npr. pozabljeni Lottijev Requiem, prav tako živahno pa sodeluje s sodobnimi glasbenimi ustvarjalci po vsem svetu. Njegova ljubezen so tudi nenavadni scenski projekti, v katerih  lahko uspešno spaja glasbo, literaturo in ples.

Na pobudo Thomasa Hengelbrocka sta nastala znana Zbor in Ansambel Balthasarja Neumanna. Sicer pa je umetnik vodil tudi Nemško komorno filharmonijo v Bremnu in Ljudsko opero na Dunaju ter priznane nemške simfonične orkestre. Kot dirigent je redni gost Pariške opere, Kraljeve operne hiše v Londonu in Salzburških poletnih iger. 

V Bratislavi rojena sopranistka Luba Orgonasova slovi po izrednih interpretacijah vlog v Mozartovih operah. Študirala je v rodnem mestu, in sicer petje in klavir. Njena prva služba je bila v Slovaškem narodnem gledališču, leta 1983 pa se je preselila v Nemčijo, v Operno hišo Hagen. Tam  je zaslovela  z vlogama Violete v Verdijevi Traviati in Pamine v Mozartovi Čarobni piščali. Uspešna kariera jo je iz Nemčije vodila po vsej Evropi: v Dunajski državni operi je debitirala (1988) z vlogama donne Anne in Pamine, in obe uspešno ponovila na Festivalu Aix-en-Provenceu ter v Salzburgu. V Pariški operi je prvič nastopila kot Konstance v Mozartovem Begu iz seraja  in z isto vlogo očarala tudi na posnetkih pod vodstvom dirigenta Johna Eliota Gardinerja. Na odru Kraljeve opere v Londonu je doživela velik uspeh v vlogi Aspazije.

Poleg Gardinerja njen glas zelo cenita tudi dirigenta Nicolaus Harnoncourt in Franz Welser-Möst. Zelo priljubljena je tudi kot Marcelline v Beethovnovem Fideliu, Evridika v Gluckovi operi Orfej in Evridika ter v več vlogah v operah Georga Friedricha Händla. Na njenem repertoarju pa je seveda tudi solistični sopranski part v Haydnovem Stvarjenju.

Slišimo jo lahko na posnetkih založbe Naxos, in to največkrat kot sijajno interpretko vlog  Mozartovih oper. V Freiburgu v Breisgauu rojeni tenorist Christian Elsner je študiral pri Martinu Gründlerju, Dietrichu Fischerju-Dieskauu in Neilu Semerju Je dobitnik  številnih nagrad na različnih mednarodnih tekmovanjih. Gostuje  v opernih hišah v Heidelbergu, Darmstadtu, Oslu, Münchnu, Parizu, Weimarju in na Salzburških poletnih igrah.

Kot koncertni pevec redno sodeluje na mednarodnih festivalih in nastopa na pomembnejših koncertnih odrih od Berlina, Dunaja, Milana, Londona pa do New Yorka in Tokia. Tako je že muziciral z dirigenti, kot so Herbert Bloomstedt, Riccardo Chailly, Christoph Eschenbach, Adam Fischer, Carlo Maria Giulini, Nikolaus Harnoncourt, Marek Janowski, Mariss Jansons, Fabio Luisi, sir Neville Marriner, sir Roger Norrington in Christian Thielemann, pogosto pa ga lahko slišimo tudi na številnih radijskih posnetkih ter zgoščenkah, predvsem v delih nemških romantičnih skladateljev.

S pianisti, kot so Hartmut Höll, Graham Johnson, Charles Spencer, Gerold Huber, še posebno pa Burkhard Kehring, je nastopil na večerih samospevov v Bruslju, Frankfurtu, Hamburgu, Kölnu, Dresdnu, Luzernu in Londonu. Na zgoščenkah so njegovi posnetki  izbranih samospevov in balad Brahmsa, Hessenberga, Kreutzerja, Leharja, Loeweja, Alme in Gustava Mahlerja, Schuberta, Schumanna in Zemlinskega.

Christian Elsner poučuje solopetje na visoki šoli za glasbo v Würzburgu, z največjim veseljem pa piše otroške knjige; če razkrijemo samo tri naslove ... : Lennie in čarobna piščal, Lennie v volčji soteski in Lennie in prstan Nibelungov. 

Basist Reinhard Hagen je po glasbenem izobraževanju v Karlsruheju začel svojo kariero v gledališču v Dortmundu. V velikih basovskih vlogah je zaželen vse od leta 1994, ko je debitiral v Nemški operi v Berlinu, odtlej pa je tudi dobrodošli gost opaznejših svetovnih orkestrov, kot so npr. Gewandhaus iz Leipziga, Münchenski filharmoniki, Bostonski simfoniki, Dresdenska državna kapela, Newyorški in Dunajski filharmoniki, Simfonični orkester Bavarskega radia, Berlinski filharmoniki ...

Njegov repertoar obsega od basovskih solističnih partov v Bachovih kantatah, Haydnovem Stvarjenju, Beethovnovi Deveti in Verdijevem Requiemu, do Schumannovega Manfreda pa Weillovih Sedmih smrtnih grehov. Obvlada tudi solistične vloge v Wagnerjevih  in Mozartovih operah. Lahko se pohvali z rednimi povabili na znamenite festivale ter državni operi v Hamburgu in Münchnu, Kraljevo operno hišo Covent Garden v Londonu, ameriške operne hiše v San Franciscu, Dallasu, San Diegu, Los Angelesu in New Yorku ter v glasbena gledališča v Parizu in Barceloni. Njegov glas lahko občudujemo na posnetkih založb Erato in DGG.