Peter Iljič Čajkovski: Ana Karenina, balet

Akademski državni balet Borisa Eifmana iz Sankt Peterburga

Festival Ljubljana 2010

Orkester Slovenske filharmonije
Dirigent: David Levi
Koreografija: Boris Eifman
Scenograf: Zinovy Margolin
Kostumografinja: Slava Okunev
Oblikovalec luči: Gleb Filshtinsky

V glavnih vlogah:
Ana: Nina Zmievec / Natalija Povoroznjuk / Anastazia Sitnikova
Vronski: Oleg Gabišev / Jevgenij Derjabin / Ivan Zajcev
Karenin: Oleg Markov / Sergej Volobujev / Aleksej Turko / Dmitrij Fišer

Predstava traja približno 1h in 30 min ter ima 1 odmor.

Eifmanov balet Ana Karenina prekipeva od notranje energije. Na človeka naredi  izjemno močan vtis. Koreograf je iz Tolstojevega romana izrezal preobrat in osrednjo pozornost namenil ljubezenskemu trikotniku, ki ga sestavljajo Ana, Karenin in Vronski. Dramo, Anino ponovno rojstvo, izraža s plastičnostjo teles. Strast je tisti prvinski nagon, ki zagreši zločin nad družbenimi normami, uniči Anino materinsko ljubezen in pretrga njeno povezanost z njeno dušo. Ko jo strast posrka vase in pokosi, je pripravljena žrtvovati vse. Po koreografovem  mnenju balet prikazuje sedanjost, ne preteklosti. Jasne vzporednice s sodobno stvarnostjo občinstva ne morejo pustiti ravnodušnega. Psihološki zapleti in preobrati Tolstojevega romana so uprizorjeni vrhunsko.  

»Balet je posebno področje realizacije psiholoških dram, zmožnosti prodora v podzavest. Vsak nov balet raziskuje neznano.

Roman Ana Karenina me je od nekdaj zanimal. Med branjem čutiš, kako dobro Tolstoj razume notranji svet svojih junakov. Življenje v Rusiji opisuje zelo spretno in natančno. V romanu se znajdemo v duševnem svetu junakinje in spoznavamo njeno psihoerotično osebnost. Takih strasti, preobrazb in fantazmagorij ni mogoče najti niti v sodobni književnosti. Vse to je postalo srž moje koreografije.

Enakomerni ritem življenja Kareninov, v katerem je glava družine državnik, ki strogo upošteva življenjska pravila visoke družbe, je ustvarjal iluzijo harmonije in miru. Anina strast do Vronskega pa jo je uničila. Ljubimca sta razkrila svoja čustva, a so jih zavrnili in ranili. Le Ana ni mogla sprejeti Kareninovega licemerstva. Raje se je srčno predajala Vronskemu, kot da bi izpolnjevala vlogo matere svojemu sinu. Zato so jo izobčili. Užitka ni našla ne na potovanju ne na bogatem posestvu ne v zabavah za visoko družbo. Bila je tragično vpeta v čustveno razmerje. Lahko razumem žensko, ki postane odvisna od moškega. Ta odvisnost je kot vsaka druga mučna in boleča. Ana se je hotela osvoboditi tega groznega in mučnega življenja, zato je naredila samomor.

Zame je bila Ana volkodlakinja. V njej sta živeli dve osebi. Prva je živela v svetu, kakršnega so poznali Karenin, njen sin in vsi drugi, druga pa se je utapljala v svetu strasti. Kaj je pomembneje? Ohranjati konvencionalno iluzijo, da živimo v harmoniji z dolžnostmi in čustvi, ali se predajati iskreni strasti? Ali imamo pravico uničiti družino in otroku odtrgati mater zaradi poželenja?

Ta vprašanja so mučila Tolstoja. Še danes se jim ne moremo izogniti. Odgovorov pa ni. Obstaja samo hrepenenje, da bi nas razumeli v življenju in smrti ...«

Boris Eifman

ŽIVLJENJEPISI:

 »Boris Eifman je nedvomno najzanimivejši sodobni ruski koreograf. Njegova osebnost in njegova stalna želja po obnavljanju človeka privlačita kot magnet.« (Le Figaro, 5. november 1992). Je eden redkih, morda celo edini ruski koreograf, ki dejavno ustvarja že več desetletij. S takim dosežkom se ne more pohvaliti noben njegov sodobnik. Koreografiral je že več kot 40 predstav. Prejel je pet gledaliških nagrad Sankt Peterburga, in sicer tele: »zlati sofit«, neodvisno nagrado »triumf«, rusko državno nagrado za prispevek k razvoju sodobne umetnosti, nagrado ruskih otrok, pa red »mir in harmonija«, red »francoski vitez umetnosti«, naziv »ruski ljudski umetnik« ter še mnoge druge nagrade in nazive.

Ta 61-letni koreograf se je rodil v Sibiriji. Izobrazil se je na oddelku za koreografijo na  Konservatoriju v Leningradu (danes Sankt Peterburg). Leta 1977 je ustanovil Leningrajski novi balet (danes imenovan Sanktpeterburška državna akademska baletna hiša), edino rusko gledališče umetnosti sodobne koreografije, ki ga vodi en sam koreograf. Ustvaril je svoj izvirni slog, ki temelji na klasični šoli in hkrati vključuje dosežke sodobne umetnosti, ter zbral skupino sorodnih duš, ki zmorejo ustvariti vse, kar si zamislijo.

Eifmanov repertoar obsega najrazličnejše žanre: komorne balete (Avtogrami, Metamorfoze), komične balete (Ta nori dan ali Figarova svatba, Dvanajsta noč, Ljubezenske spletke), parabolične balete (Legenda) in pravljične balete (Ognjeni ptič, Ostržek). Njegovo gledališče namenja pozornost  tudi postavitvam klasičnih del svetovne književnosti. Eifman je bil prvi, ki je v balet prenesel romane Dostojevskega. Njegov Idiot je postal vrhunec peterburškega kulturnega življenja. Sledili so mu še Dvoboj (po Kuprinovem romanu), Mojster in Margareta (po romanu Bulgakova) in Thérese Raquin (po Zolajevem romanu). Njegova zadnja dela so priznana po vsem svetu: Rekviem, Čajkovski, Don Kihot ali fantazije norca, Karamazovi, Rdeča Giselle, Moj Jeruzalem, Ruski Hamlet, Don Juan ali strasti za Molièra, Kdo je kdo, Musagetè, Ana Karenina in Galeb.

Boris Eifman je koreograf, filozof in mislec. Razmišlja o problemih sodobnega sveta. Vznemirjata ga skrivnostna ustvarjalnost in čarobnost genija, ki ju razkriva v svoji interpretaciji usod Čajkovskega, Molièra ... Eskperimentira s temno in strašljivo stranjo človeške duševnosti (Idiot, Morilci, Don Kihot ali fantazije norca, Ruski Hamlet in Ana Karenina) in jo na odru analizira. Prikazuje skrajna stanja človeškega uma, pri tem pa njegovi junaki niso nori, temveč le prehajajo v druge svetove. S fantazijami svojih junakov se predaja domišljiji, hkrati pa se poglablja v duhovno in filozofsko stran človeštva, ki ga tudi najbolj zanimata. Taki primeri so baleti Ruski Hamlet, Don Juan in Molière in Ana Karenina.
Eifman je ustvaril svoj slog in ga uporabil pri različnih plesnih sistemih. Gledališče je postalo njegov laboratorij. Zanj je najpomembnejša dramatičnost, zato se ne omejuje za vsako ceno na pristne baletne prvine. Njegova dela so sintetične predstave, ki odkrivajo nove oblike in načela plesa. Boris Eifman je ustvaril svoje gledališče, gledališče nezakritih čustev.

Dirigent David Levi je diplomiral na Harvardu,  na oddelku za psihologijo, pozneje pa je študiral klavir, dirigiranje, komorno glasbo in klavirsko spremljavo na Manhattanski šoli v razredu Donalda Nolda in Martine Katz. Po številnih uspešnih izvedbah nemških oper je postal asistent Jamesa Conlona v opernem gledališču v Koelnu in med letoma 1993 in 1997  dirigiral na številnih  premierah, hkrati pa je spremljal številne svetovno znane pevce (Anja Silja, Christina Gallardo-Domas, Patricia Petibon etc.). Med letoma 1997 in 2005 je vodil zbor Pariške nacionalne opere.

V letu 1989  je  David Levi ustanovil operni festival Spanga na Nizozemskem in v okviru tega z režiserko Corino van Eijk pripravil številne izvedbe opernih del železnega repertoarja in tudi posnel operni film Rigoletto. David Levi je kariero opernega dirigenta nadaljeval v  znanih opernih gledališčih v Evropi , na primer v  v Montepellierju, Gradcu, v sezoni 2005–2006  se je začelo njegovo sodelovanje z dunajsko Ljudsko opero, v sezoni 2006–2007 pa s Komično opero v Berlinu. V dunajski Ljudski operi je tudi vodil premiero Eifmanovega baleta Ana Karenina  in  Mozartove opere  Čarobna piščal, pozneje  pa je dirigiral pri postavitvah Borisa Eifmana tudi v  tržaški operi.

David Levi veliko dirigira tudi simfoničnim orkestrom. V ospredju so zlasti koncerti s priznanimi francoskimi orkestri in orkestrom iz Strasbourga. V zadnjem času gostuje tudi pri najboljših orkestrih v Čilu in Venezueli. 

Sanktpeterburški akademski državni balet pod vodstvom Borisa Eifmana, ki ga ljubitelji baleta po vsem svetu poznajo kot Gledališče Borisa Eifmana, je znameniti koreograf ustanovil leta 1977. Koncept takrat »Leningrajskega novega baleta« je bil za tisti čas inovativen. Prav od začetka je bil to eksperimentalni laboratorij enega koreografa.

Prvi predstavi »Dva glasova« (1977) in »Bumerang« (1979) sta takoj doživeli občudovanje občinstva in spodbudili kritike, da so spregovorili o novi smeri umetnosti ruskega baleta, zagovorniki tradicionalne šole pa so le neradi priznali veljavo mladega koreografa. Eifman si je z drugačno izbiro književnih podlag in glasbe ter bogastvom drznih gibov pridobil ugled »koreografskega odpadnika«.
V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih je Eifmanovo gledališče razvilo svoj pristop pri oblikovanju repertoarja. Na gledaliških programih  je bilo čedalje več baletov, ki so nastali po delih svetovne klasične književnosti. Koreograf je uporabljal klasične zaplete in raziskoval nove žanre. V Eifmanovih baletih gledalci ne le cenijo lepoto plesne strukture, temveč se tudi vživijo v dogajanje na odru.

Boris Eifman je s svojim gledališčem uresničil svoje umetniško poslanstvo. Bil je eden prvih mož v Rusiji, ki so razvili svoj organizacijski model za vodenje gledališča v sodelovanju z javnim sektorjem. Gledališče dolgo ni imelo svojih prostorov ali rednih prostorov za vadbo. V takih razmerah je bilo za preživetje finančno vodenje enako pomembno kot umetniško prizadevanje.

Leta 1989 je gledališče dobilo svoje prostore za vadbo, s tem pa so se mu odprle nove možnosti. S povečanim številom umetnikov in osebja je imelo gledališče premiere vsako leto.

Zdaj sanktpeterburški balet pod vodstvom Borisa Eifmana dobro poznajo vsi ljubitelji baleta v Afriki, Evropi, Aziji ter Severni in Južni Ameriki.

Nova doba Eifmanovega gledališča se je začela leta 2009, kot je sanktpeterburška vlada začela graditi stavbo Plesne akademije po projektu, ki si ga je zamislil koreograf. Poleti 2009 se je končalo tekmovanje za najboljši arhitekturni projekt »Plesne palače Borisa Eifmana« v sklopu projekta za večfunkcijski kompleks v središču Sankt Peterburga »Europe Embankment«.  Ta dva obsežna projekta sta v tem trenutku del dolgoročnih načrtov koreografa in njegovega gledališča.

Orkester Slovenske filharmonije je naslednik častitljivih glasbenih ustanov, kot so Academia philharmonicorum (1701), Filharmonična družba (1794) ter prva Slovenska filharmonija (1908–1913). Med uglednimi častnimi člani Slovenske filharmonije in njenih predhodnic naj omenimo Josefa Haydna, Ludwiga van Beethovna, Nicolòja Paganinija, Johannesa Brahmsa in Carlosa Kleiberja. Po vnovični ustanovitvi leta 1947 so orkester vodili priznani domači dirigenti, med njimi Bogo Leskovic, Samo Hubad, Lovro Matačić, Oskar Danon, Anton Kolar, Uroš Lajovic, Milan Horvat ter Marko Letonja. Januarja 2005 je vodstvo orkestra prevzel prvi tuji šef dirigent, George Pehlivanian, od leta 2008 pa orkester vodi francoski dirigent Emmanuel Villaume. Svoj sloves je orkester potrdil na številnih gostovanjih v Evropi in Združenih državah Amerike ter na Japonskem, predstavil pa se je tudi na uglednih mednarodnih festivalih. Med njegove goste se uvrščajo vrhunska glasbena imena – dirigenti Riccardo Muti, Zubin Mehta, Dmitrij Kitajenko, Leopold Hager, Serge Baudo ter izjemni domači in tuji solisti Marjana Lipovšek, Dubravka Tomšič Srebotnjak, Irena Grafenauer, Yehudi Menuhin, David Ojstrah, Mstislav Rostropovič, Arturo Benedetti Michelangeli, Svjatoslav Richter, Gidon Kremer, Luciano Pavarotti, Sarah Chang … Nepozabne vtise je zapustil koncert leta 1997, ki ga je vodil maestro Carlos Kleiber. Orkester že vrsto sezon prireja po 36 abonmajskih koncertov v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, številne priložnostne koncerte ter matineje za mlade poslušalce. Koncertna dejavnost orkestra je zabeležena na več kot 40 zgoščenkah.