Navigacija
SLO

Otvoritev razstave Klavdija Palčiča

7. marec 2017
Viteška dvorana, Križanke

Otvoritev razstave Klavdija Palčiča

 

V VEČNOST ZAPISANA DVOJNOST

Izpovedna pot tržaškega slikarja Klavdija Palčiča je že desetletja zgovorno prepričljiva: giblje se med čisto likovnostjo in metaforo v nenavadno povednem prepletu različnih likovnih tehnik in šokantnih kombinacij, drzno, a s premislekom, med mrakobnostjo in živostjo, zadržanostjo in sproščenostjo. To je pot strasti in ljubezni, ki oživlja nezamenljivo prepoznavne likovne pripovedi, dotikajoče se, izzivalne, v svojem nagovoru čutno estetske, v barvno žarečih podoživljanjih odpirajoče celo paleto miselnih in čustvenih odzivov. Pripovedi umetnika na robu slovenskega ozemlja, med Mediteranom in Severom, med Krasom in morjem.

Na začetku šestdesetih se je kot eden izmed prepoznavnih članov umetniške skupine Raccordosei-Arte Viva z velikim ustvarjalnim nemirom predal najaktualnejšemu likovnemu iskanju, se preizkušal z likovnimi prodori v prostor, s kombinacijami različnih barv, nenavadnih oblik in sodobnih materialov. Odkril je črto in barviti zapis roke na likovnem polju ter se s pravo raziskovalno vnemo lotil tridimenzionalnosti v slikarstvu. In že takrat iskal stičišče med kipom in sliko, risbo, kipom in sliko, vzpostavljal drugačen dialog med materialom, obliko in barvo ter spoznaval nenavadnost v izpovedi vsebine. Šestdeseta pomenijo vstop v slovenski in italijanski likovni prostor, odkritje novih materialov in široke palete izraznih možnosti: to je desetletje rjavih, rumenozlatih in črnih občutenj, armiranih platen, kombinacij platna, pločevine in barve, odkrivanja platna in papirja, eksperimentov in preverjanja. Sedemdeseta so ga potrdila v izvirnosti kombinacij lesa, poliestra, kovin, lakov, smol, plastičnih cevi, blazin in drobcev iz organskega sveta, ki so v svoji reliefnosti spodbujali haptičnost in občutja prostorske razsežnosti. Dovoljevali uporabljivost najbolj vsakdanjih predmetov iz življenja. Ti so ohranjali prepoznaven izvor in soodvisnost z uporabnikom: s človekom. Zato je v te abstrahirane kompozicije različnih materialov –, v katerih sta odločujoče sicer govorili oblika in barva, uokvirjena v simbiozo bele in črne – postopoma, a čedalje bolj zgovorno vstopala človeška figura. Njeni fragmenti. Rodi se njegova risba, zažari barva, ki je sliki dala novo dimenzijo. Umetnikov odnos do sveta se odpira novim pogledom, doživetjem in prepričanjem ter novim likovnim tehnikam. Tako se risbi, objektu in sliki pridružita tudi grafika in ilustracija. V svojem likovnem eksperimentiranju vse pogosteje uporablja platno, a se s koncem sedemdesetih in do sredine osemdesetih s prav posebnim ustvarjalnim nabojem vse raje prepušča ustvarjalnim možnostim papirja in teši silovito željo po trganju, lepljenju, sestavljanju, po neposrednem stiku z likovnim objektom v treh dimenzijah ter udejanjanju vsebinskih, formalnih in stilnih premikov. Papir mu pomeni veliko več kot samo podlago, na katero zabeleži bežen vtis, miselni preblisk, skico ali kroki. Obudi grafične tehnike in prikliče risbe ter ilustracije: črno-bele, ko je ustvarjal s tušem, flomastrom, svinčnikom, ogljem, celo s tiskarskim črnilom, ali barvne, ko je zgodbe oživljal s pastelom ali kredo.

V osemdesetih je v njegov abstrahirani svet vstopila ekspresivno poudarjena figura in mu razprla desetletja dolgo popotovanje po subtilnem robu čutnih zaznav in ekspresivnih vizij: z bogastvom izrazne moči je njegova aluzija postajala vse bolj prepoznavna. Z vstopom barve in človeške ter živalske figure –, ko poseže tudi po grški mitologiji, ki v kasnejšem ustvarjalnem opusu postane pomembno motivno izhodišče –, z udarno in sugestivno simbiozo abstrakcije in figuracije se je začelo njegovo najpomembnejše obdobje. Obogaten z izkušnjami in spoznanji je svobodneje prisluhnil sebi, svoji notranjosti, ki je vse glasneje terjala poglobljena vsebinska odzivanja. Vizualizacijo sveta, ki ga je doživljal in sprejemal povsem drugače. Odslej v slikarjevih ustvarjalnih hotenjih živi figuralika: človek, deli človeškega telesa, ptice, Ikar ali drevesa, krošnje, mitološka bitja, enako pomembni in odločujoči. Celo več. Figurativno izhodišče, ki ponuja celo paleto formalnih in vsebinskih izhodišč, se z novim obdobjem izraža še žlahtneje in pristneje, še bolj šokantno in dramatično v dvojnem videnju: v abstrakciji in figurativnosti. Z barvo in risbo. Figura ostaja ekspresivna, vendar postaja tudi vse bolj simbolna. V virtuoznem risarskem zapisu zabrisana, a še vedno dovolj prepoznavna. Ko pa se slikar odloči za fotografsko aplikacijo kot antipod, kot stvarno zrcalno podobo, je figura tudi realistična. In lahko je tudi ekspresionistična, ko potencirano naglaša svoja dramatična občutja – ironijo, sarkazem. Značilno je, da figura, njen detajl, okončine, desetletja ostajajo ukleščeni v risbi, najpogosteje črni, včasih tudi beli, ki v non finitu lebdijo v svetlem, belem, sivo belem, rjavem, mrakobno temnem, črnem pa tudi kričeče žarečem, modrem, zelenem in oker ozadju.

Lebdeča ali skoraj leteča, nadčasna in izrazno zgovorna, med simbolom in metaforo ujeta kot središče pozornosti figura vzvalovi likovno polje in v razgibani postavitvi glavnega nosilca pripovedi vse do danes pritegne s svojo zračnostjo in premišljeno koncentracijo barvnih akcentov. Metafora videnega in občutenega se ujame v mnogih slikah na platnu, na papirju, v embalažnem kartonu, v glini, v bronu. Roke, ki ustvarjajo nove domišljijske svetove, svetove novih obzorij, novih mitologij, ki se razpirajo med nebom in zemljo, iščejo nove poti. Vsako novo delo odstre umetnikov obraz: obraz, zazrt v samega sebe, v globine svoje duše, ki v umetniški avanturi išče potešitve. S hojo po robu brezmejne ustvarjalne svobode, med iluzijo in domišljijo lušči ustvarjalne plasti, ki rojevajo nova dela kot pokrajine umetnikove biti, kot odsev navezovanja na tradicijo in iskanja novih postmodernih mitologij. Kot hojo med realnim in virtualnim, med monokromatičnostjo in kromatičnostjo. Med raciem in čustvom. V bogati ikonografiji, v razkošnem dojemanju prostora in časa. V dialogu dvojnosti, ki ga bogatijo originalnost in neposrednost, drznost in umirjenost, sozvočje oblike in vsebine, črta in barva, material in struktura, figura kot metafora videnega in občutenega, sozvočje abstrakcije in figuralike ter med simbolom in metaforo lebdeča figura. V dialogu, ki je Palčičeva dela zapisal med najboljša našega časa.

Nelida Nemec

Preberi več ⇓ Preberi manj ⇑
Deli s prijatelji
Vstop prost
Vstop prost

Utrinki z dogodkov

Goopti