Navigacija
SLO

Mira Ličen Krmpotić
MOJA ISTRA: BARVITA VIDENJA V GESTUALNEM ZAPISU

Razstava del slikarke Mire Ličen Krmpotić

20. marec 2018
12.00
Viteška dvorana, Križanke

Razstava del slikarke Mire Ličen Krmpotić

MOJA ISTRA: BARVITA VIDENJA V GESTUALNEM ZAPISU 

Njen ustvarjalni navdih črpa iz bivanjskega okolja, ki mu s srcem in dušo v najširšem pomenu besede pripada vse od rojstva: Istra. Z morjem, ki ga občuduje z vseh zornih kotov in pogledov v njegovem barvitem prelivanju in zlivanju svetlob, senc in odtenkov; gričevnatim zaledjem prepletenih oblik in kompozicij, ki na široko razprejo neprimerljivo naravno bogastvo preteklosti in sedanjosti. Navezana na zemljo in ljudi. Na kulturno dediščino, ki so jo ustvarjale generacije različnih korenin in pripadnosti. Mira Ličen Krmpotić. Slikarka. Umetnica. Restavratorka in konservatorka. Oblikovalka. Organizatorka. Istranka, s pogledom v svet, a s srcem doma. V svoji Istri. Zato tokratna razstava z naslovom Moja Istra. Z deli, ki sevajo njeno globoko čutenje tako, da jih lahko preslikamo tudi v naš svet, ki je, če parafraziram znamenitega francoskega filozofa Mauricea Merleauja-Pontyja, predvsem in bistveno vizualen in ga ne bi bilo mogoče narediti ne z vonji in ne z zvoki, pač pa ga je mogoče napolniti z lepotami, ki jih ustvarijo roke in oči, saj svet ni to, »kar mislim, ampak to, kar vidim, sprejemam ga, nedvomno z njim tudi komuniciram, a si ga ne lastim, ker je neizčrpen«.

V tem neizčrpnem svetu so njene roke in oči ustvarile širok razpon konkretnih motivov vse od zgodnje mladostne faze iz sredine sedemdesetih do sedanjega zrelega obdobja, ki jih je povezala v številne cikluse portretov in ženskih aktov, boškarinov, pejsažev, marin in mandračev, jadrnic in regat, vlačilcev v koprski luki, piranskih in koprskih motivov, vedut in pokrajin, ki jih je obiskala, pa še posebej, vedut in pokrajin krajev slovenske Istre. Ob tem je ustvarjala tudi obsežen opus sakralnih motivov iz Stare in Nove zaveze, med njimi cikluse Padec, Meditacije, Geneza, Sončna pesem sv. Frančiška Asiškega, pa številne različice Križevih potov in številne druge. Vse to v različnih tehnikah in formatih, od olja in akrila na platnu, tempere na papirju, vitraža, mozaika, zidnih poslikav »a secco«, v tehniki gline, stekla, tudi tekstilije. Njeno oblikovanje cerkvenega keramičnega posodja ter poslikave mašnih oblačil, predvsem plaščev, sodijo v sam vrh tovrstnega oblikovanja na Slovenskem.

Iz tega širokega diapazona motivov lahko njena iskanja strnemo v dve kategoriji, ki jo v vsej njeni celovitosti opredeljujeta in izpostavljata kot izvirno in prepoznavno umetnico: to sta krajinarstvo in sakralna umetnost, kjer se vsa ta desetletja njena ustvarjalna misel giblje na robu abstraktnega in figurativnega, ko se z mojstrsko spretnostjo prepušča notranjemu vzgibu in roki, ki misel, vizijo, barvo in kompozicijo v spontani gesti prenese na slikarsko podlago; ko ji dobro poznavanje tehnik in načinov odpira številne možnosti in poti, ki prebujajo njeno notranjo energijo in spodbudijo doživljanje duhovnosti kot svetlobo, ljubezen in notranjo srečo. Kot simfonijo s širokim spektrom barvitega doživetja, mestoma že dramatično občutenega, kontemplativno poglobljenega, še raje lirično podoživetega. Njen sugestivni kolorit temelji na občutenju bivanjskega prostora z vsem njenim kulturnim in duhovnim bogastvom. Barva in intuitivno vodena ustvarjalna poteza sta slikarkina atributa, izoblikovana v dolgem procesu rasti, zorenja, pridobivanja znanja in izkušenj, vse od začetkov v izrazitem ekspresionizmu in kasneje aluzivnih del do gestualnega slikarstva in približevanja figurativnemu izhodišču.

Barva in zapis roke. Izžarevanje vidnega. Vsaka njena poteza izraža njo samo in vsebuje nekaj tistih elementov, ki definirajo modernistično sliko in vsebujejo »zrak, svetlobo, predmet, kompozicijo, značaj, obris in slog«, kot je to zgovorno definiral Merleau-Ponty. Istrska pokrajina ji je navdih, ki zaobjame širok nabor občutenj, čustev in asociacij, vendar slikarka išče bistvo; išče samo sebe, svoje vrednote, svojo bit; išče način, kako izraziti videno in podoživeto. Lepoto, ki jo nosi v sebi; pokrajino, ki jo zaznajo njene plemenite oči. Pokrajino »v vsej svoji totalnosti in v vsej svoji polnosti«, ko mora »vsaka poteza s čopičem izpolniti nešteto pogojev«, ko »barva ni nikoli samo barva, ampak barva določenega objekta«, saj je svet »masa brez vrzeli, sistem barv« in tudi »tisto, kar vidimo«, a tudi tisto, »da se ga moramo naučiti gledati«: njen svet, globoko izpoveden in čuteč, viden in doživet v sijajnem prepletu barv –, ki jih ponujata narava in njena barvna paleta – ujetih v subtilno kopreno svetlobe in osvetlitve, ki je »zgolj moment v zapleteni strukturi«, ki jo slikarka ujame na slikovno podlago.

Z barvo gradi. Z barvo sporoča. Z barvo ujame trenutek, ki ga želi trajno zapisati. Barva je nosilka njene pripovedi. Še posebej v pokrajinah popolnoma zažari in zaživi v neskončni občutenosti: njena barvna paleta je bogata in išče med kombinacijami hladnih in toplih tonov, tudi hladno hladnih in samo toplih, ki spodbudijo svetlobne in barvne efekte v kompozicijah, ki poudarijo njen estetski naboj, a hkrati tudi njeno sporočilno moč. Kot odmev bivanjskega prostora. Kot izraz njene subtilne duše. Kot plod njenih dolgoletnih ustvarjalnih iskanj. In pripadnosti prostoru. Pokrajini, ki ji je zavezana. Ki je vedno tu: kot je zapisal Merleau-Ponty, ko je gledal »obzorje, ne mislim na drugo pokrajino, ki bi jo videl od tam in tako naprej, ne predstavljam si ničesar, saj so vse pokrajine že tu, v usklajeni povezanosti in odprti neskončnosti njihovih perspektiv«. Tudi njen zadnji ciklus istrskih pokrajin, kjer zaživijo njene oljke.

Nelida Nemec

                                                                                                                            

Preberi več ⇓ Preberi manj ⇑
Deli s prijatelji
Vstop prost
Vstop prost
Goopti