Navigacija
SLO

MODRINA V BREZČASNOSTI

Razstava

12. marec 2019
12.00
Viteška dvorana, Križanke

Zadnja dela, ki nastajajo vse od lanskega poletja kot likovni odsev poletnih podoživetij brezmejnosti in brezčasnosti modrine neba in morja, nam s povsem novim pogledom in izvirno likovno govorico razgrinjajo veličino umetnikovega čutenja tega sveta v vsej veličastni razsežnosti razumevanja univerzuma v njegovih številnih pojavnostih. Kozmične brezprostornosti in brezčasnosti. S simboliko in čistostjo rokopisa, ki sta tisti umetnikovi spremljevalki, ki jima sledimo vse od začetkov v drugi polovici osemdesetih, ko se je po koncu šolanja na ljubljanski likovni akademiji in v španskem Centre Internacional de Recerca Gràfica napajal in izražal v tradiciji in z naslonitvijo na zahodni modernistični likovni jezik, filozofsko misel in številne aktualne likovne teorije tega časa in prostora, pa tudi v njegovem drugem obdobju od druge polovice devetdesetih po šolanju na japonski univerzi Tama Art in v ateljejih za grafiko Hanga Kobo, Seya-ku, ko je vstopil v svet japonske kulture in likovnih tehnik, ki jih do tedaj ni poznal. Z jasnostjo likovnega sporočila, ujetega v prepoznavnost lastnega zapisa na likovno podlago. V likovnih tehnikah, ki združujejo in nadgrajujejo. Kot spoj preteklosti in sedanjosti. Kot dvojnost v enosti in enost v dvojnosti. Tudi v dimenzijah simbola in znaka. Čeprav prikrito kot vidno v nevidnem ali nevidno v vidnem. Simbola, ki se pri njegovih dosedanjih delih prav toliko razkrije kot prikrije, ali z besedami Georgija Gurviča, odkriva skrivajoče in skriva odkrivajoče. In znakov, ki se pomembno razlikujejo od simbolov in so kot objekt ter subjekt drug drugemu tuji. Na način, da nam simbolov ni treba posebej klasificirati ali jih strpati bodisi med kozmološke, metafizične, etične, verske, tehnološke bodisi psihološke. Ne da bi nam bilo potrebno razumevanje in primerjanje simboličnega ne po Lacanu, Freudu ali Lévi-Straussu, kot nam sicer predlaga poznavalec simbolov Jean Chevalier. Zakrajškova najnovejša dela nas preprosto nagovorijo. Prevzamejo. Se nas dotaknejo. V njih je sinteza vsega dosedanjega iskanja: občutenja abstrakcije, ki se je dotaknila geometrizma in minimalizma, abstraktnega ekspresionizma in gestualizma z reminiscencami na Hartunga in de Kooninga, narave kot navdiha in spodbude, pa tudi tehnik in pristopov Harumija Sonojame, Fumia Kitaoke, Jukija Reija in Seika Kovačija. Velikih japonskih ustvarjalcev, ki so mu odprli nove poglede in poti. In ob vsem tem s spoštovanjem do vsega tistega prelomnega, kar je v zahodno umetnost vnesla renesansa, še prej pa italijanski slikar in arhitekt poznega veka iz Firenc, ki ga poznamo kot Giotta, ki ga je fasciniral s svojim popolnim krogom iz anekdote, »da je papežu, ki je testiral njegovo znanje, narisal popoln krog v eni potezi«. Od tod njegova fascinacija s potezo v enem zamahu, ki je leta kasneje kulminirala s krogom v ciklu Enso – Krog, z naravo, simboliko, filozofijo in religijo. Od tod želja, da razišče več. In iz drugačnih korenin.

Leto 1997 je bilo zanj zagotovo prelomno: do tedaj se je izražal v slikarskih in grafičnih tehnikah, kot jih pozna zahodna likovna produkcija, in jih poglobljeno raziskoval, posebej klasične grafične tehnike, nato pa razvijal tudi starodavne tehnike, ki stoletja zaznamujejo kitajsko in japonsko likovno ustvarjalnost. S potrpežljivostjo in globoko predanostjo je srkal veščine kaligrafije in slikarske tehnike sumi, kjer je zelo pomembna vsaka poteza, odločilen vsak zamah in sta močni sooblikovalki belina in struktura papirja. Kjer sporočilo zariše dotik umetnikove roke ob prefinjeni kontroli čopiča, zamaha in nadziranega pritiska roke med hipnim potegom. Brez popravkov. Brez dopolnil. V iskanju popolnosti. Kjer so v ospredju razmislek, vživetje, odločitev in poteza. Predvsem pa notranji mir in navdih. Ponotranjenost ritualnega slikanja. Novi pogledi in duhovna globina.

Izpopolnjevanje na Japonskem je Leon Zakrajšek dojel kot način za »odkrivanje Duše Vzhoda skozi razumevanje tehnike tuša sumi«, kot je to lepo opredelil Igor Žic, dva tisoč let stare tehnike, ki vključuje črno barvo z izhodiščem v popolni črnini »prve noči, ko so zasvetile zvezde, toni pa se pridobivajo z laviranjem«. Sumi-e, japonsko monokromatsko sliko s tušem, ki so jo razvili na Kitajskem v času dinastije Sung, so na Japonsko ponesli zen budistični menihi v sredini 14. stoletja in je danes kot umetniški izraz sprejeta po vsem svetu. Sumi-e je umetnost, ki je globoko ukoreninjena v zenu in združuje številna načela zen estetike, tudi enostavnost in idejo maksimalnega učinka, ustvarjenega iz minimuma. Sumi-e filozofija zajema tako nasprotje kot skladje, pa tudi izražanje enostavne lepote, elegance in kontemplacije, ko spregovori črna barva v različnih tonih in niansah; ko zaživi preplet praznega, belega prostora in monokromatskih potez čopiča, ki se raztezajo od svetlosive do črne; ko sliko gradi učinkovit izbor svetlih in temnih elementov; ko močne poteze predstavljajo preprostost umetniškega izražanja. In zajema tudi vez z duhovnim polom življenja in meditativno kvaliteto procesa. V tem procesu je pomemben trenutek, ki je edinstven in neponovljiv. Je samo tukaj in zdaj. Kot metafora življenja: ni mogoče doseči popolnosti ali obvladati umetnosti življenja, saj je iskanje popolnosti potovanje, a samo potovanje je bit. Sumi-e je osvojeno bistvo. Je umetnost iskanja globokih občutij, ko umetnik išče ravnotežje, ritem, skladnost, da lahko tako razvija potrpljenje, samodisciplino in koncentracijo. Ne slika sedanjega trenutka, temveč prikazuje njegovo večnost. Simbolizira pomemben trenutek, ko se um osvobaja telesa in duša postaja kreativna sila. Leon Zakrajšek je vse to z desetletji predanega in ponižnega iskanja razumel, občutil, sprejel in ponotranjil. S poznavanjem japonske estetike, ki ga je, tako kot že sto let pred njim številne francoske pa tudi druge likovne umetnike, vse od Moneta, van Gogha do Vallottona in Marca, tudi močno prevzela in navdihnila, se ni razvil samo v mojstra japonskega slikanja in kaligrafije, temveč tudi v pronicljivega in subtilnega esteta, filozofa in umetnika. Pravzaprav v celovito osebnost, ki iskreno in tankočutno razkriva najgloblje plasti svoje notranjosti, oplemenitene s spoznanji tradicionalne azijske in modernistične zahodnoevropske ustvarjalnosti, in z impozantnim opusom štafelajnega slikarstva, olj in akrilov, grafik različnih tehnik (lesoreza, akvatinte, litografije, moku hanga) monotipij in risb (sumi-e) desetletja ponuja v užitek in presojo paleto razumevanj in podoživljanj, ki koreninijo v njegovem dojemanju narave in ustvarjalnega procesa, pa tudi zahodne in vzhodne kulture in tradicije. Desetletja je iskal in tudi v najnovejšem opusu išče sinergijo. Išče simbiozo. Preplet starega in novega v trenutku navdiha. Še vedno je aktualen njegov zapis iz leta 2011, v katerem je poudaril: »Moja abstrakcija ima navdih v naravi in stalno iščem fascinantne znake iz narave, ki jih preoblikujem v abstraktni jezik. Odvisno od trenutne inspiracije. Svoja čustva izražam skozi enostavnost, harmonijo in minimalizem sumi risbe ali skozi moč, bogastvo in energijo barve, strukture v akrilnem in oljnem slikarstvu.« K temu lahko dodamo: barve, linije, poteza, prazen prostor. Natančnost. Stilizacija. Geometrijski liki. Gestualnost. Abstrakcija. Olje, akril, monotipija, sumi. Vse to Leona Zakrajška opredeljuje tudi danes. In še nekaj: njegov pogled je postal odprtejši, mehkejši. Drugačen. Njegova poteza bolj vehementna, sproščena in intuitivna. Barvna paleta poenotena. Zaživele so tri barve: črna, bela in modra. Rodila se je abstraktna krajina.

Lansko poletje je na Kornatih, ki so se bleščali v presunljivem prepletu svetlobe in vibracij, odneslo simbole, ki so zadnjih nekaj let polnili njegova platna in papir. Sklenilo je ciklus Enso – Krog v različnih tehnikah in barvnih prelivanjih široke palete ter s simbolnim pomenom, kot ga ponuja zen budizem: enso simbolizira vesolje, absolutno razsvetljenje, moč, izobilje, pa tudi praznino. Predstavlja trenutek, ko je um osvobojen telesa in duša postane ustvarjalna sila. In ta neusahljiva ustvarjalna sila je postopoma rušila meje, ki so sicer ustvarjalno zelo visoko postavljene, a vendarle dopuščajo možnosti rasti in razvoja: dale so poleta umetnikovi duši, ki je sprostila gestualnost zapisa v abstraktni formi in v barvni paleti morja in neba. Tudi zemlje. Poudarila beline in svetlobe, mehkobo in valovanje. Dala nov ritem. In predvsem, razprla umetnikov pogled: slovensko-hrvaški slikar in grafik, ki je v prejšnjem ciklu govoril z močjo črne in bele, ki jima je dodal rdečo, rumeno in modro v številnih odtenkih, je v tem ciklu, ob beli in črni, močno izpostavil modro ter jo nadgradil tako z odtenki kot poudarki, tudi simbolnimi. Ciklus, ki je pred nami, izpostavlja stilizirane znake mehkih linij in kontur v črno-beli harmoniji in v modrem brezprostorju s simbolnim pridihom: med nebom in zemljo je samo modrina. Nebo, Hram in Zvezdnati svod. Modrina kot simbol lepote abstraktne krajine. Cikel Otoki abstraktna krajina je nov korak v razvoju ustvarjalca, ki nagovarja širok krog ljubiteljev in poznavalcev likovne umetnosti in aktualizira besede, ki jih je pred leti zapisal Igor Žic: »Prava mera tradicije in izkustva, lokalnega in občečloveškega, intimnega in javnega, ustvari velikega in pomembnega umetnika. Brez dvoma je Leon Zakrajšek pripadnik svetovne umetniške elite.« Tudi izbor del iz cikla Otoki abstraktna krajina, ki so predstavljena v Viteški dvorani, to izpričuje.

dr. Nelida Nemec

Preberi več ⇓ Preberi manj ⇑
Deli s prijatelji
Vstop prost
Vstop prost
Goopti