Navigacija
SLO

Leon Stefanija: »Sizifovsko lépo: portret Uroša Rojka«

Predstavitev knjige

21. marec 2017
12.00
Viteška dvorana, Križanke

Predstavitev znanstvene monografije »Sizifovsko lépo: portret Uroša Rojka« Leona Stefanije 

Avtor knjige: Leon Stefanija

Uroš Rojko (roj. 1954) je ponavadi neposreden in odkrit sogovornik, poln energije. Je delaven skladatelj in klarinetist, ki ima nekaj prodornega v sebi – to bi verjetno rekel o Urošu Rojku vsak, ki ga vsaj površno pozna.

Tudi sam se prištevam k tistim, ki Rojka poznajo bolj od daleč. Ko sem kot navdušen študent muzikologije in eden od glasbenih kritikov Dela v prvi polovici devetdesetih pisal o izvedbi njegove Sinfonie concertante, me je skladba prevzela. Očarala me je z dramaturško čistostjo, skozi katero se je iskrila barvitost zvočnega dogajanja. Ko sem Rojku leta kasneje tudi osebno izrekel kompliment zanjo, je mimogrede navrgel, da Sinfonia concertante ni tako »dobra« in da se v tujini laže predstavi s kakšno drugo, »boljšo« skladbo, s skladbo za bolj kultivirano glasbeno občinstvo. Čeprav so se mi zdele njegove besede razumljive in je samoumevno, da so glasbeni okusi različni, se mi je vendarle zdelo vredno ohraniti zvedavost, zaradi katere je nastala ta knjiga: iz česa takšna zvočna energičnost izvira in kako učinkuje?

Rojko že od leta 1983 živi med Nemčijo in Slovenijo. Dolgoletna izkušnja »kulturne razklanosti«, o kateri večkrat govori kot o neprimerljivosti med glasbeno Slovenijo in glasbeno Evropo, je danes videti pravzaprav edina razumljiva razlaga zahodnjaške sodobne globalne kulture. Odzivi okolij, v katerih se giblje kot družbeno bitje z vsemi človeškimi – in glasbenimi – potezami, lepo nakazujejo merila vrednotenja ne le njegove glasbe, temveč tudi odnos do glasbenega ustvarjanja danes.

Prav razmerja med glasbenim ustvarjanjem in odzivi na ustvarjeno so me vodila k premisleku o Rojkovi glasbi. Gre za opus, ki – kot večina glasbenih opusov – priča o »vedno enakem, a nikoli istem« glasbenem mišljenju in se tem bolj izmika analitičnemu prikazu, čim bolj celovito ga skušamo »ujeti« skozi ušesa in prek not v enovito zgodbo. Vtis, ki ga poslušalcu zapušča Rojkov opus, je seveda lahko različen, čeprav je verjetno težko, da opazovalec spregleda določene stalnice. Te stalnice posrečeno povzema prigoda z Rojkovega javnega predavanja na temo Glasba in religija v Cankarjevem domu 18. aprila 2001. Ko je skladatelj izčrpno predstavil svoje svetovnonazorske in umetnostne poglede in pri tem večkrat opozoril na pomembno vlogo in način organiziranja glasbenega stavka, mu je poslušalka izrekla zahvalo, da piše tako preprosto, enostavno, neposredno, učinkovito in zanjo zato tudi privlačno glasbo. Rojko se je z očitno mešanico presenečenja in zadovoljstva zahvalil za kompliment in ostal brez pravega pojasnila na poslušalkino pripombo. Ni samoumevno razumljivo, da njegova glasba, ki je sicer strogo premišljeno oblikovana, kompozicijsko zapleteno strukturirana in izvajalsko zahtevna, pogosto učinkuje preprosto.

Pričevanja o kompleksni oblikovnosti in čutni enostavnosti so (v vseh, tudi nasprotnih različicah obeh kakovosti) tako značilna, da se zdijo skoraj ekskluzivna za vse modernizme zadnjega stoletja. Pa so prastara, pomembna tudi za zunajevropske glasbene kulture, zlasti indijske, h kateri so me »vračale« nekatere poteze Rojkovega opusa. Ne le k tem, nekatere značilnosti Rojkovega umetniškega delovanja so me spodbujale k postavljanju vprašanj o interpretiranju glasbe kot kulturne dobrine, kakor tudi k dvomu o uporabnosti idealističnega stališča o glasbi kot »čisti« umetnosti, k razkrivanju razslojenosti modernizmov, avantgardizma in napredne glasbe, v kratkem: njegov opus me je spodbudil k preizpraševanju odnosov med posameznikom in kulturnim okoljem, iz katerega črpa in ga obenem sooblikuje.

Rojkovo ustvarjanje namreč ne terja pozornosti le glede tehnik uporabe glasbil in njihove akustike, slogovne zgodovine in vrste klasičnih modernističnih glasbenih poetik. Njegov glasbeni stavek prinaša poleg tega tudi izmuzljive poetološke vzgibe, ki se kot umetniška hotenja ne iztekajo v slogovna določila ali semantične približke, temveč v polnem pomenu besede črpajo iz ekspresionističnega »oblikotvornega« občutka, čeprav tehnično izraščajo iz tradicije obdobja, v katerem je skladatelj rojen. Ustvarjalna hotenja in kompozicijske rešitve v njegovem opusu niso samoumevno povezani (kakor tudi ne pri vrsti drugih sodobnih opusov), še manj premočrtno: zastavljajo pravzaprav vprašanja na odgovore, ki jih ponujajo konkretne rešitve v vsakem nizu del ali celo vsaki skladbi posebej.

Tak pogled seveda prinaša metodološke zagate: kako se lotiti analize zvočnega toka, ki tako rekoč na vsakem koraku postavlja ovire razlagam o odvijanju zvoka in si nalaga breme v osnovi romantične poetike glasbene substance – poetike čiste, avtonomne, prave glasbene izreke ne priklanjajoč se nobeni kompozicijski »šoli« ali »usmeritvi«, četudi je takoj jasno, da ima vrsto korenin.

Gradivo, ki sem ga bolj ali manj sistematično začel zbirati ob koncu devetdesetih let in ga intenzivno proučeval zadnjih pet let, je bilo mogoče lepo porazdeliti v tri glavna vprašanja, ki predstavljajo tri poglavja monografije o Urošu Rojku: Kdo je?, Kaj dela? in seveda Kako dela? Prvo poglavje – Kdo je? – je zraslo iz sestavljanja biografskih drobcev, ki jih je Rojko dopolnil v celovit prikaz ne le lastnega življenja, ampak je zarisal pravcato majhno fresko glasbene kulture s konca 20. in začetka 21. stoletja pri nas in v naši okolici. V drugem poglavju – Kaj dela? – sta soočena dva pogleda na njegovo delo, njegov osebni in pa tisti, ki ga ponujajo kritiški zapisi o njegovi glasbi. Izhodišče je analiza njegove glasbene poetike, kot jo skladatelj ponuja v spremnih besedilih svojih skladb, pogovorih, premišljanjih, oddajah in pismih. Analizi njegovih pogledov sledi analiza kritikov in komentatorjev, kot dopolnjujoči pogled na ustvarjeno v obdobju, ki je izredno dinamično, a hkrati komaj premikajoče se. Rojkove besede in kritike njegovih skladb so zbrane v monografiji Akademik Uroš Rojko: skladatelj o svojem delu in odzivi nanj, ki je dostopna na spletnem naslovu http://slovenskaglasbenadela.ff.uni-lj.si. Tretje poglavje – Kako dela? – prikaže skladateljevo delavnico. Gre za jedrnat povzetek njegovega mišljenja in tehnike, prikazane ob dveh skladbah iz sicer že blizu 180 del obsežnega opusa.

Preberi več ⇓ Preberi manj ⇑
Deli s prijatelji
Vstop prost
Vstop prost
Goopti