Navigacija
SLO

HOMO SAPIENS

Razstava del slikarja Valentina Omana

9. marec - 1. julij 2015
9.00 - 16.00
Viteška dvorana, Križanke

Sledi Omanovih duhovnih popotovanj: med minljivostjo in eksistenco
Slikar Valentin Oman se s svojim bogatim in raznovrstnim opusom, ki zajema tudi javna, pogosto sakralna dela, kaže kot tisti izjemni ustvarjalec, ki s širokim naborom likovnih sredstev in poudarjeno čutno doživetim pogledom na svet mojstrsko odstira globine človekovih notranjih plasti. Človek in figura sta srčiki njegovega človeškega in umetniškega zanimanja, ki ju opazuje, vidi in doživlja skozi optiko vsakdana, vendar z globino izkušenj, vedenja in znanja, ki se plemenitijo z vtisi in spomini od vsepovsod. Tudi s popotovanj, ki jih tako kot pred njim nekateri klasiki moderne najpogosteje in najraje oživlja v risbi: nastajajo zanimivi grafično-slikarski stenogrami, ki jih v variacijah prenese na papir kot zapis, sled in spomin iz različnih držav, pred leti Maroka, Hrvaške in Indije. Tako potovanja kot sodelovanje na likovnih kolonijah – kot sam pove – ga nagovorijo z novo, drugačno vsebino, ki se preplete s tisto, ki jo dobro pozna in globoko čuti in jo evocira njegovo multietnično domače okolje z usodami posameznikov in človeške skupnosti ter s paleto intimnih in bivanjskih vprašanj. Tudi tistih, ki se sprašujejo o smiselnosti in minljivosti eksistence, o tuzemskih in onstranskih razsežnostih, o zablodah in pasteh, prijateljstvih in sovražnostih, o razumevanju in dvomu. Subtilen in globoko poduhovljen, zazrt v mistiko in kontemplacijo, z neomajno vero v človeka kot najvišjega stvariteljskega bitja, se slikar Valentin Oman prepušča notranjim vzgibom, ki desetletja sprožajo njegove odzive v likovnem mediju, pa naj bo to risba, grafika, slika ali kip. Najpogosteje ustvarja v sliki s tehniko, ki jo je z eksperimentiranjem in nadgrajevanjem izoblikoval v sebi lastno in prepoznavno. Omanova slika, pravzaprav podoba, je izvirna po vsebinski, izrazni in tehnični plati: v mešani tehniki, ki mu omogoča nalaganje in postavljanje več plasti, trganje in lepljenje, barvno in taktilno intervencijo, transparenco in osvetljenost, slikovno podlago napolnjuje in oblikuje, barva in zarisuje z esprijem, notranjim žarom, globoko meditacijo in večplastnim ter večpomenskim sporočilom, ki ga je treba brati z distanco in s premislekom, pa še posebej z intuicijo, ki šele povsem razpre tisto skrito in težko preberljivo hotenje, ki na sebi lasten in izviren način spregovori o samem sebi in o človeku nasploh.

Človeško telo je Omanova neizčrpna tema. Telo, kot ga vidi in čuti, je pravzaprav slutenje v barviti potezi, podprti z izjemno risbo in v razkošni barvni paleti, kjer sta dominantni bela in črna barva, in v tonalitetah, ki ustvarjajo in podkrepijo posebno svetlobno atmosfero. Je občutenje lazurnih, transparentnih pa tudi pastoznih in gostih nanosov, ki se izslikajo v podolgovato silhueto, pogosto podprto s formatom platna, kar podkrepi mistični in kontemplativni pridih. Je palimpsest, kamor slikar zapiše svojo misel in molitev na način, kot ga je uveljavil informel, ki pa mu je Oman razširil meje tako pomensko kot tehnološko. To njegovo telo nas s svojim prepletom barvnih lis, kjer je moč prepoznati samo obris človeške figure, postavi pred razmislek, kako to sled, ki ostaja, in vtis, ki izginja, ujeti v pripoved, ki nam jo sporoča, in kako brati preplete, spoje, umestitve lis in črt v prostor, ki se bodisi razpira bodisi usiha in izginja v igri figuralnega in nefiguralnega videnja; kako v mislih in predstavah razkrivati plast za plastjo, iskati posamezne drobne podrobnosti, ki nas v njihovi abstraktnosti nagovorijo z asociativnostjo, kako si razlagati črno barvo, ki je v njegovih delih dominantna in simbolna. Kako se prepustiti njegovim slojevitostim in plastenjem v številnih ciklih in delih, ki jih rad poimenuje v latinščini: Ecce Homo, Homo Mediteraneus, Genius loci Lera, Ara Pacis. Njegovo telo je pretresljivo zgovorno in hkrati odeto v tančice skrivnosti. Prav zato je tako mamljivo in radodarno. Prav zato se je zapisalo v zgodovino prostora, kjer je nastalo.
Nelida Nemec

Valentin Oman se je rodil 14. decembra 1935 v Štebnu (St. Stefan) pri Beljaku (Villach). Leta 1958 je maturiral na Marijanišču na Plešivcu (Tanzenberg), likovno pa se je izobraževal na Dunaju na Akademiji za uporabno umetnost – v letih od 1958 do 1962 je študiral pri profesorici Hildi Schmid-Jesser – in v Ljubljani na Akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 1963 končal specialko za grafiko pri profesorju Riku Debenjaku. Prejel je številne ugledne mednarodne nagrade in priznanja, med njimi veliko nagrado na piranskem Mednarodnem slikarskem ex-temporu (1969), nagrado Prešernovega sklada (Ljubljana, 1981), Tischlerjevo nagrado (v Celovcu, 1982), Jakopičevo nagrado za slikarstvo (Ljubljana, 1997). Leta 1997 je prejel naziv častnega doktorja Univerze v Celovcu. Leta 2005, ob njegovi 70-letnici, mu je Republika Slovenija podelila zlati red RS za zasluge za življenjsko delo na področju likovne umetnosti in za prizadevanja za enakopravnost slovenskega jezika na Koroškem, avstrijski kancler Schüssel pa ga je ob tem jubileju odlikoval s častnim križem za znanost in kulturo 1. reda. Od konca študija leta 1963 je imel veliko samostojnih predstavitev, predvsem v Avstriji in Sloveniji, pa tudi v Švici, Nemčiji, Luksemburgu, Belgiji, Italiji, Parizu, Londonu, Pragi in New Yorku, sodeloval je na številnih skupinskih razstavah in umetniških kolonijah. Njegova dela so na ogled v pomembnih nacionalnih zbirkah v Avstriji, Sloveniji in drugod. Živi in ustvarja v Bekštanju (Finkenstein) na Koroškem in na Dunaju.

Preberi več ⇓ Preberi manj ⇑
Deli s prijatelji
Vstop prost
Vstop prost
Goopti