Navigacija
SLO

Hommage Janezu Lenassiju: Deset let kasneje

Kiparska razstava

16. avgust - 3. september 2018
Viteška dvorana, Križanke

JANEZ LENASSI, kipar

V slovenski likovni prostor je kipar Janez Lenassi (Opatija, 1927–Piran, 2008) odmevno vstopil leta 1960, ko je bil v Novi Gorici postavljen njegov spomenik Edvardu Rusjanu, v železobetonu, kar je pomenilo predrzno odločitev na področju spomeniške plastike: uporabil je beton, novodobni material, značilen za arhitekturo, in se odločil za abstraktno obliko, ki naj bi asociativno opozarjala na veličino človeka, ki mu je bil namenjen. Že leto prej pa se je prvič udeležil kiparskega simpozija v St. Margarethnu v Avstriji, kar mu je razkrilo številne prednosti kiparjenja na prostem v družbi drugih kiparjev iz različnih okolij in ga ohrabrilo, da sta s kiparjem Jakobom Savinškom dala pobudo za podobna delovna srečanja doma; uveljavila so se pod imenom Forma viva. Leta 1962 je Lenassi že sodeloval na portoroški Formi vivi in ustvaril monumentalno skulpturo Znamenje v apnencu (260 x 110 x 100) in tako dal močan pečat in vizijo vsem naslednjim. S kamnom, peščencem, večjih dimenzij se je seznanil že na avstrijskem simpoziju in se po portoroški izkušnji nanj še posebej navezal. Od tedaj je izbiral različne vrste tako za veliko, monumentalno javno plastiko kot tudi za malo, ki jo je vzporedno ustvarjal vse od konca petdesetih let do konca svoje ustvarjalne poti: peščenec, apnenec, marmor, serpentin, granit, labrador in drugi so oživeli pod njegovimi rokami v oblikah in volumnih, ki jim je v izjemno subtilnih nagovorih vdihnil svoje intimno videnje in čutenje. Občudoval in uporabljal je tudi druge materiale, les, glino, železo, jeklo, bron, vendar je po začetnem obdobju najraje segal po avtohtonem in prabitnem kamnu, ki ga je našel v istrskih in kraških kamnolomih; ti so mu najbolj na široko ponudili možnost dialoga, tako da je lahko izrazil veliko navezanost in ljubezen do narave, domačih primorskih krajev in svoje kamnite pokrajine. Izbor male plastike, ki jo je ustvaril v apnencu, granitu, marmorju, prikazuje najbolj izvirna dela, ki bi jih lahko opredelili kot abstraktna in zaobjamejo njegovo najpomembnejše ustvarjalno obdobje, ko je zelo subtilno priklical estetskost geometrijskih oblik s pridihom minimalizma in hkrati izjemne čutnosti in spoštovanja do primarne izraznosti materiala. Kamen je Lenassi videl in doživljal skozi prizmo dveh glavnih pogledov in čutenj: mehkobo valovitih form, ki spominjajo na valovanje morja, kjer je oživljal organsko bipolarnost, in prečiščenost strogih, na geometrijskih formah temelječih, s poudarkom na znaku in simbolu ter linijsko aplikacijo. A vselej z velikim spoštovanjem do kamna, ki ga je obdeloval tako, da se je prilagajal njegovemu notranjemu drgetu in energiji, ki je omogočala rojstvo novih, živih oblik. Velikokrat je v malih plastikah preveril odzivnost kamna, ki ga je potreboval pri realizacijah večjih dimenzij, saj ni več poti nazaj, ko enkrat posežeš v kamnito jedro, kar mu je nalagalo, da se je v manjših dimenzijah še toliko bolj držal svojega globokega prepričanja, da je narava najboljša kiparka. Zato je v kamnito maso posegal tako s premislekom kot intuicijo, ne da bi črpal neposredno v naravi, temveč v svoji bogati notranjosti: od tod njegovi enostavni arhetipski znaki vodoravnice in navpičnice, spirale, trikotnika, romba, križa in drugih. Od tod njegove praoblike, ki jih prikliče z glajenjem, skoraj božanjem, da zunanja lupina, njegova koža, zadrhti v mehkobi in gladkosti. Tudi haptičnosti, ki ob svetlobi in harmoniji volumnov in mas igra pomembno vlogo pri sporočanju njegove likovne vsebine. Ob deseti obletnici njegove smrti se ga spominjamo kot plodnega ustvarjalca, ki je pustil globoko sled tako na področju javne (Kompozicija, 1982, Postojna; Fontana, 1990, Koper) kot spomeniške (Spomenik padlim, 1965, Ilirska Bistrica; Spomenik pomorščakom – fontana, 1977, Portorož) plastike, kot udeleženca številnih kiparskih simpozijev (Kirchheim, 1961, Nemčija; Krastal, Beljak, 1967, Avstrija; Larvik, 1993, Norveška), pobudnika kiparskega simpozija z mednarodno udeležbo v Sloveniji (Portorož, 1991; Bled, 1996), kot vztrajnega raziskovalca na področju kiparskih iskanj in velikega poznavalca plemenitega materiala, ki ga je v bivanjskem okolju obkrožal – kamna. Mala plastika v kamnu, marmorju in granitu mu je omogočila, da je izvirno in globoko podoživeto izrazil svoj odnos do sveta in do formalno domišljenih rešitev ter pomenske večplastnosti, ki jih je mojstrsko izvabil in vtisnil v sugestivni in hkrati tudi monumentalni stvaritvi. Razstavljena dela, Ravnotežje, 1973, granit; Družina, 1977, marmor; Zaporedje, 1998, marmor, in druga, ki nam izražajo njegovo izjemno občutljivost za izrazne posebnosti materiala, v katerem je ustvarjal, nam bodo odstrla le delček njegove intimne, globoko občutene duhovne dimenzije. Bo le vpogled v obsežen življenjski opus, trdno zapisan v slovensko in evropsko kulturno zakladnico, in povabilo, da ne bi nikoli zbledela v našem spominu.

Dr. Nelida Nemec

Preberi več ⇓ Preberi manj ⇑
Deli s prijatelji
Vstop prost
Vstop prost
Goopti